Jastogi so raki z desetimi nogami, zato jih uvrščamo med deseteronožce. V kulinariki po svetu veljajo za cenjeno specialiteto, pri njihovi pripravi pa se še vedno pogosto uporablja metoda, ob kateri se človek z vsaj malo empatije upravičeno vpraša: kako je lahko nekaj takega sploh še dopustno? Jastoge namreč marsikje žive in zavestne preprosto potopijo v vrelo vodo.

Takšen način priprave mnogi opravičujejo z zagotavljanjem svežine in zmanjševanjem tveganja, da bi zaužili že pokvarjeno žival. Drugi se zatekajo k še priročnejšemu pojasnilu – da jastogi bolečine sploh ne občutijo.

Toda sodobne raziskave prinašajo vse več dokazov, da jastogi in drugi deseteronožni raki niso zgolj neobčutljivi avtomati, ki se refleksno odzivajo na dražljaje. Njihov trden oklep skriva razvit živčni sistem, ki zaznava in obdeluje škodljive dražljaje. Ko živega in zavestnega jastoga potopimo v vrelo vodo, vanjo ne spuščamo neobčutljivega živila, temveč čuteče bitje, pri katerem obstaja resna in znanstveno podprta verjetnost, da občuti bolečino in trpljenje.

V 21. stoletju, ko vemo toliko o sposobnosti živali, da občutijo bolečino, nevednost ne more biti več sprejemljiv izgovor. Le kam smo kot družba prišli, da smo sposobni živo bitje vreči v vrelo vodo, njegovo trpljenje pa skriti za besedami, kot so tradicija, specialiteta in način priprave?

Kot da kuhanje živih živali ne bi bilo dovolj, je problematično tudi vse, kar se dogaja pred tem. Jastogi lahko trpijo že med ulovom, prevozom in dolgotrajnim zadrževanjem. Hranijo jih na ledu ali v neustreznih, umazanih in prenatrpanih akvarijih skupaj z drugimi poškodovanimi ali umirajočimi živalmi. Prevažajo jih v plastičnih vrečkah, ki ne nudijo zaščite njihovim krhkim okončinam in pogosto povzročijo zadušitev. Vse te prakse pa jim povzročajo poškodbe, hud stres in bolečino.

Leta 2021 je neodvisna znanstvena skupina London School of Economics pregledala več kot 300 raziskav in prišla do zaključka, ki ga ni bilo več mogoče preprosto pomesti z mize: obstaja dovolj znanstvenih dokazov, da jastoge in druge deseteronožne rake obravnavamo kot čuteča bitja. Britanska vlada je ugotovitvam sledila in jim leta 2022 zmožnost občutenja priznala tudi z zakonom. Pri tem pa se ni ustavila. Konec leta 2025 je naredila še korak dlje in v novi strategiji za dobrobit živali napovedala, da bo kuhanje živih jastogov in drugih deseteronožnih rakov opredelila kot nesprejemljiv način usmrtitve.

Ta kruta praksa je tudi že prepovedana v Švici, na Norveškem in Novi Zelandiji, pa tudi v Reggio Emiliji, mestu v severni Italiji. Deseteronožni raki so kot živali zakonsko zaščiteni tudi v Avstriji in nekaterih nemških deželah. Nekatere države so torej že naredile pomemben premik. Kaj pa Slovenija? Kdaj se bomo tudi pri nas prebudili in dosegli takšno raven empatije, da bo kuhanje živih jastogov končno prepovedano tudi pri nas?

Takšna praksa žal sedaj v Sloveniji ni nekaj nepredstavljivega. Nekatere restavracije imajo akvarije, v katerih zadržujejo žive jastoge, dokler jih gost ne izbere in se njihovo življenje konča v kuhinji.

Slovenija je sicer že leta 2020 v Stvarnopravni zakonik zapisala, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja. Toda zdi se, da se je pri tem tudi ustavilo. Zato se moramo vprašati, zakaj smo živalim ta status sploh priznali in kaj v resnici pomeni, če jim hkrati ne zagotovimo zaščite pred tako očitnim in povsem nepotrebnim trpljenjem.

Vendar ne zaostajamo le na zakonodajnem področju, temveč očitno tudi pri zavedanju in empatiji. Še vedno se nam ne zdi nič nenavadnega obiskati restavracijo, izbrati živega jastoga iz akvarija in njegovo brutalno smrt sprejeti kot del kulinaričnega doživetja. Kjer bi morala prevladati empatija, tako prevladata prestiž in užitek na krožniku.

Društva za zaščito živali si že več let prizadevajo za spremembo zakonodaje, opozarjajo na krutost teh praks in zahtevajo njihovo prepoved. Toda včasih je prav pritisk javnosti tisti, ki ima največjo moč. K spremembam lahko zato prispeva vsakdo – že s tem, da takšnih jedi ne naroča in ne podpira restavracij, ki žive jastoge razstavljajo v akvarijih kot del svoje ponudbe.

Dokler bo obstajalo povpraševanje, bodo jastogi ostajali v akvarijih in končali v vreli vodi. Ko pa bomo takšno »kulinarično doživetje« zavrnili, bo izgubilo svoj prestiž in predvsem svojo donosnost. Zato naslednjič, ko obiščemo takšno restavracijo, njihovega trpljenja ne spreglejmo zgolj zato, ker je postreženo kot specialiteta. Z odločitvijo, da pri tem ne sodelujemo, lahko tudi sami prispevamo k spremembam.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija: Dreamstime