Da bo veterinarka, je Lara Kralj vedela že kot otrok. "Ko sem bila stara 7 let, sem videla potepuško garjasto mačko, ki se mi je zelo zasmilila. Takrat sem se odločila, da bom veterinarka," pravi Kraljeva. Za razliko od mnogih, ki jim otroške želje z leti zbledijo, življenje pa prinese druge poti, je Lara svojo željo dejansko uresničila. Še več, že več kot desetletje ima v Izoli svojo ambulanto za male živali. "Že kot otrok sem prebirala knjige o prvi pomoči za živali, si delala zapiske. Moje prve operacije so bile v sobi pod namizno lučko na miškah, ki jih žal nisem uspela rešiti pred svojimi mucami," dodaja veterinarka, ki se je po študiju izpopolnjevala v ZDA.

Nekje sem zasledil, da je vaš muc doživel častitljivih 23 let …

Drži, to pa je bila moja muca Alex. Posvojila sem jo, ko sem bila v drugem razredu osnovne šole in jo uspavala prvo leto, ko se odprla ambulanto. Bila je celo starejša od moje asistentke Sandre…Tisti dan sem oddelala s hudo muko, jokala sem med eno in drugo stranko …

Obstaja kakšna magična formula, kako psu ali muci zagotoviti kvalitetno življenje in čimvišjo starost?

Za doseganje dolge starosti je vsekakor pomembna zdrava prehrana, gibanje in brezskrben vodnik. Psi in mačke so ves čas z nami in naši stresi se zelo pogosto prenašajo nanje. Navsezadnje pa igra svojo vlogo tudi genetika …

Se življenjska doba psov v povprečju sicer dviguje ali znižuje?

Vsekakor se življenjska doba psov dviguje. Imela sem že kar nekaj polnoletnih pasjih in mačjih pacientov, trenutno me najbolj preseneča 15-letni rottweiler, ki, čeprav ima kar nekaj hudih zdravstvenih težav, zaradi dobre veterinarske oskrbe, zdravil in seveda fantastične podpore doma, kar veselo živi in se noče ločiti od tako ljubečega okolja.

Preventiva je bolje kot kurativa, slišimo pogosto. Velja to tudi pri živalih? Se skrbniki psov tega na splošno držijo - upoštevajo roke rednih cepljenj in prihajajo na preventivne preglede?

Brez dvoma je preventiva bolje. Nekateri skrbniki so zelo skrbni, drugi manj. Tu igra glavno vlogo veterinar, ki mora biti tudi dober svetovalec in spomniti skrbnike na preventivo …

V Sloveniji je približno 160 veterinarskih ambulant. To je res velika številka. Ali po vašem mnenju trg dejansko prenese toliko ambulant?

Mnenja sem, da slovenski trg ne prenese tolikšnega števila ambulant. S številčnostjo ambulant standard pada. Veliko ambulant se ne drži zborničnih minimalnih cen in opravlja posege celo za polovično ceno. Rezultat tega pa je, da se opravljajo posegi z neustreznimi materiali in anestezijo, brez ustreznega monitoringa, kar je za živali ključnega pomena. Mladi veterinarji, ki ne dobijo službe, opravljajo svoje delo za sramotno plačilo za nekoga, ki je končal fakulteto in ima naziv doktorja veterinarske medicine. Zbornica pravi, da je to posledica prostega trga, kar se mi ne zdi prav. Kako naj skrbnik psa ve, kako delujejo določene organizacije? Da niti ne omenjam možnosti izobraževanja mladih veterinarjev v tovrstnih organizacijah.

Pri poklicu veterinarja torej ne gre tako, da se na fakulteti nečesa naučiš, opraviš prakso, nato pa pač delaš vse življenje?

Niti približno. (smeh) Sama sem prvič odšla v ZDA na prakso po četrtem letniku fakultete, pomagala sem pri delu v mali kliniki v San Diegu, Dr. Hackett, lastnik, je takoj zaznal mojo voljo in potencial ter me ogromno naučil. Vzel me je na Spay and Neuter kampanjo v Mehiki, kjer sem pod njegovim budnim nadzorom opravljala prve sterilizacije psic pri 22 letih, k njemu sem se do odprtja svoje ambulante na prakso vrnila še trikrat. Jaz mu pravim moj ameriški očka. Še vedno sva v kontaktu in si dopisujeva, hvaležna sem mu do lune in nazaj za vso samozavest, ki mi jo je zelo zgodaj vcepil v glavo. Seveda z izobraževanji ni nikoli konca. Več kot veš, bolj se zavedaš, da je še ogromno neznanega in postaneš bolj skromen. Jaz vedno pravim, boj se tistega, ki vse ve. Zelo pomembno je v našem poklicu, da se zavedaš svojih omejitev, in pacienta, ki mu nisi kos, pošlješ kolegu, ki bo delo opravil tako, kot je potrebno.

Danes ste ena bolj cenjenih veterinark pri nas, a verjetno začetki niso bili lahki?

Ambulanto za male živali Lara, ki se je kasneje preimenovala v Veterinarski center Lara sem odprla leta 2005, pri rosnih 28. letih. S svojo asistentko Sandro Mešinović (danes Sardoč) sva delali na zgolj 65m2 delovne površine. Oprema je bila minimalna, imela sem samo tisto, kar je zahtevala zbornica. Od tedaj sem vsako leto kupila kakšen nov aparat. S Sandro sva bili sami skoraj 5 let. Živela sem v zgornjih prostorih in delala vse dneve v tednu, saj sem bila vedno mnenja, da je potrebno določene paciente hospitalizirati. Bilo je veliko neprespanih noči. Ko si mlad in nimaš dovolj izkušenj, na veterini ni miru, če želiš najboljši rezultat. Seveda sem se ves čas izobraževala, opravila preko 10 ESAVS tečajev (Evropska šola za podiplomski študij, op. a.) in še mnogo drugih tečajev in izobraževanj.

Dotakniva se malo prehrane naših psov. Vsi svojemu psu marsikdaj privoščimo kakšno pregreho. Ampak veterinarji nekaj živil psom močno odsvetujete, saj imajo lahko sila neprijetne posledice za njegovo zdravje. Katera "človeška hrana" se absolutno nikoli ne sme znajti v pasjem gobčku?

Neustrezna in nevarna hrana za pse je čokolada, že manjša jedilna čokolada lahko povzroči smrt srednje velikega psa. Grozdje in rozine povzročajo pri nekaterih psih akutno ledvično odpoved, ki je lahko usodna. Neustrezna hrana je tudi česen, čebula, hrana, ki vsebuje ksilitol, alkohol, kava … Največ težav pa je zaradi kuhanih kosti. Skoraj vsak mesec imamo zaradi tega kakšnega kužka na klistirju. Kosti se lahko v črevesju tako zataknejo, tako da je potreben tudi operativni poseg, da se jih odstrani. Če se že daje kosti, naj bodo te surove, z dosti mesa in vedno pod nadzorom …

Omenili ste "surovo". Na trgu je vse več ponudnikov surove hrane za pse. Vaš komentar na to?

Če se s surovo hrano primerno rokuje in se nad proizvodnjo izvaja pravilen nadzor, menim, da je to zelo kvalitetna hrana, saj ni v njej nobenih konzervansov. Mi jo imamo v ponudbi in smo s tem načinom prehranjevanja rešili kar nekaj alergikov. Je pa res, da nekaterim psom surova hrana ne ustreza …

Dejstvo je, da so ponudniki hrane vse bolj domiselni. Nazadnje sem na eni od trgovskih polic opazil nekakšne brikete z dodatkom brusnic. Je taka hrana za pse primerna?

Jagodičevje je super dodatek v prehrani psov, saj vsebuje veliko vitaminov.

Na kaj pa naj bomo skrbniki pozorni, ko izbiramo primerno hrano za svojega psa?

Pri izbiri hrane je potrebno biti najbolj pozoren na osnovne sestavine. Vsekakor je meso boljše kot mesna moka, vprašati pa se moramo tudi o sami kvaliteti osnovnih sestavin. Pred kratkim sem bila v Angliji na obisku tovarne, ki proizvaja surovo zamrznjeno hrano. Res je skoraj neverjetno, ko vidiš njihovo shrambo s sladkim krompirjem, temnim rižem, borovnicami, jabolki … in seveda, meso je enako kot za človeško uporabo. Proizvodnja je zelo čista in v tovarni diši. Čisto drugače kot pred leti, ko sem bila v tovarni znanega proizvajalca briketirane hrane …

Čokolada in pasja čokolada. V čem je sploh razlika med obema in ali je pasja čokolada, ki jo najdemo na trgovskih policah dejansko neškodljiva za naše kosmatince?

Če je čokolada prilagojena psom, pomeni, da ne vsebuje kakava, v katerem je strupen teobromin, ampak je sestavljena iz drugih snovi, npr. rožičeve moke. Odvzamejo ji del maščob, ima pa tudi nižjo vrednost sladkorjev. Te čokolade so sicer precej mastne, niso pa strupene …

Pred vrati je poletje in s tem kar nekaj nevarnosti, ki pretijo našim kosmatincem. Med njimi se zadnja leta najbolj omenja t.i. srčno glisto. Je bolezen za pse res lahko usodna?

Srčna glista je bila vsekakor dosti bolj prisotna pred desetletji. Takrat ni bilo ustrezne preventive in so psi množično umirali zaradi tega parazita. Z vse boljšo zaščito in ozaveščanjem ljudi, je filarije dosti manj. Tako primerov, ko so psi imeli srce polno glist, ne videvamo več. Se pa lahko še vedno okužijo. Te gliste so dolge 20 do 30 cm in živijo v srcu psa tudi do pet let. Lahko se ovijejo okoli zaklopke in povzročijo njeno odpoved, najbolj nevarno pa je stanje, ko glista pogine in v telesu povzroči strdek. Lahko pride do pljučne embolije in kuža pogine.

Ste imeli v vaši ambulanti že primere živali s to boleznijo?

V preteklosti sem pozdravila že več kot 50 psov, je pa zdravilo zelo drago in zdravljenje precej boleče za psa. Zadnja leta nisem imela nobenega pozitivnega psa, saj skoraj vsi naši pacienti dobivajo preventivo.

No, kot laiku se mi zdi, da je "groženj" našim psom iz leta v leto več. Se motim, ali pred 20 leti ni bilo toliko nevarnosti, kot smo jim priča danes (klopi, srčna glista, sprevodni prelec…)? Se morda o njih zdaj več govori in piše?

Groženj našim psom je vedno isto. Le ozaveščenost ljudi je dosti boljša. Svoje naredi tudi splet, meni je osebno zelo všeč Facebook, preko katerega lahko stranke obveščam o raznih težavah, boleznih in seveda tudi o našem vsakdanjem delu, ki za marsikoga ni ravno vsakdanje … imamo že kar precej sledilcev.

Pred časom smo se na našem portalu obširneje posvetili temi, ki je dvignila veliko prahu, in sicer čiščenju zobnega kamna, ki ga v nekaterih salonih opravljajo brez narkoze. Veterinarji ste si tukaj enotni in tovrstno storitev skrbnikom psov odsvetujete. Ti saloni to dejavnost še vedno opravljajo in tudi strank jim očitno ne manjka. Je dejansko nižja cena tista, ki pretehta ali je po vašem mnenju v ozadju nevednost skrbnikov?

Čiščenje zobnih oblog brez narkoze je zgolj estetski poseg, zelo zavajajoč, saj obloge ostanejo pod dlesnijo in ne ustavijo vnetja obzobnih tkiv. Navzven pa izgleda, kot da je z zobmi vse v redu. Še ko imaš žival v pomirjevalu ali anesteziji, je pogosto potreben rentgen, da sploh vidiš, kaj se dogaja pri korenini zoba. Da ne govorimo o bolečini, ki nam je živali pogosto ne znajo pokazati. Večkrat se nam zgodi, da po zobnih posegih skrbniki opazijo, da je kuža ali muca bistveno bolj živahen in vesel, to pa je zato, ker ga nič več ne boli. Naj vsak opravlja delo, za katerega je ustrezno izobražen.

Da obstane na trgu, mora veterinarska ambulanta danes ponujati vse več. Zasledil sem, da vaša ambulanta gosti mnoge specialiste, odprli ste tudi pasji hotel …

Drži. Če želiš nuditi najboljšo oskrbo za hišne ljubljenčke, moraš nuditi čimveč, zato da lahko obdržiš standard. Tu mislim na aparature in seveda zaposlene. V oboje je potrebno ogromno investirati za odličen končni rezultat. K nam prihaja Igor Firm dr.vet.med., izkušen kardiolog, internist in anestezist, od katerega se vedno kaj novega naučimo. Za dermatološke in intolerantne paciente pa poskrbi Urška Grahek dr.vet.med., bioresonačna terapevtka. Mnenja sem, da ima moderna medicina svoje omejitve in zakaj nebi posegali po alternativi, če pomaga. Jaz osebno s tem nimam nobenih težav. Videla sem marsikaterega pacienta, ki se je izognil zdravilom po obisku naše Urše. Na novo smo zaposlili tudi kolegico, ki se ukvarja s fizioterapijo, tako da bomo poleg Tecarja imeli še Laser terapijo, Tens, Magnetno in manualno terapijo.

Kaj pa cilji za v prihodnje?

Pri svojem delu želim v prihodnosti posvečati več pozornosti kirurgiji, posebno ortopediji, ki mi predstavlja velik izziv in užitek. Zdaj, ko imam tako veliko ekipo, si to lahko privoščim, saj znajo biti ortopedske operacije zelo dolge, ambulantno delo pa mora zato pokrivati nekdo drug.

Kot veterinarka gotovo dajete vse od sebe, da uspešno rešite najtežje primere svojih pacientov, a verjetno se kdaj ne izide. Kako dejansko kot veterinar, in nenazadnje tudi kot človek doživljate stisko skrbnikov, ki se morajo posloviti od svojih štirinožnih prijateljev?

Seveda so evtanazije stres, tako za vodnika, kot za veterinarja. Pomembno se mi zdi, da so vodniki prisotni vsaj dokler žival ni v splošni anesteziji ali pa do konca. Vsak ljubljenček si to zasluži, da se v miru poslovi od tistega , ki mu je v življenju pomenil vse.

Med vašimi pacienti je verjetno največ psov in muc. Vas je kdaj obiskal tudi kak poseben, nevsakdanji živalski gost?

Nedvomno je bil najbolj nevsakdanji gost nosati medvedek, ki je zbežal lastnici in se poškodoval. Bilo pa je že kar nekaj različnih vrst plazilcev. Nekoč, ko sem še delala v koprski ambulanti, sem celo reševala opico marmozetko in jo prinesla domov k staršem. Lastniki so se ji odpovedali. Po nekaj mesecih, ko je bila ponovno v formi, sem jo potem oddala družini, ki je imela doma že tri take živali in zanje lepo skrbela. Moji starši so imeli kar visok prag tolerance z mano, ker marmozetke ne sodijo ravno v stanovanje, saj pogosto markirajo in vonj je precej neprijeten … se je pa uboga revica tudi njim zelo zasmilila …

Se je v zadnjem času, ko smo priča mnogim ozaveščevalnim akcijam, ki opozarjajo na problematiko brezdomnih živali, stališče skrbnikov do sterilizacij in kastracij kaj spremenilo? Kakšen trend opažate?

Tovrstne akcije zelo podpiram. Lani smo sodelovale v akciji vašega portala in bile smo zelo uspešne, v enem tednu smo opravile res neverjetno število sterilizacij in kastracij, večino pri tistih, ki si jih sicer nebi mogli privoščiti. Kar se tiče problematike brezdomnih živali, bi lahko bilo dosti bolje. Ljudje so še vedno precej neodgovorni, ne zavedajo se kakšen strošek predstavljajo živali in koliko časa bo potrebno za hišnega ljubljenčka skrbeti. Skrbništvo psov in mačk bi moralo biti bolje urejeno in nadzorovano na državni ravni. Predvsem pereča je problematika brezdomnih mačk. Kako je mogoče, da lahko nekdo nekontrolirano razmnožuje mačke na eni strani in nihče ne ukrepa, na drugi strani pa prostovoljke društev te mačke lovijo, da se sterilizirajo na račun občine?

Je sicer med vašimi pacienti veliko posvojencev?

Seveda je med mojimi pacienti ogromno posvojenčkov. Vse svoje pse do sedaj sem posvojila, celo mojega golega muca, ki je imel kar precej zdravstvenih težav, pa sem jih na srečo uspela rešiti. Ko rešiš žival, narediš nekaj dobrega in dobro se z dobrim vrača, večinoma so take živalce zelo hvaležne. Moraš pa biti prepričan, da je ta kuža ali muca prava izbira zate …

Mitja Čehovin