16.10.2018

Lovec ji je z mačeto odsekal tačko, v posvojitev je odšla k Nini

Nina Žepič je posvojiteljica psičke s tremi nogami. Trinožci imajo na našem portalu že od nekdaj posebno mesto, tokratno zgodbo pa vam predstavljamo tudi zato, ker psička, ime ji je Villa prihaja iz Španije. Ninina je sicer presednica Slovenskega društva za pomoč hrtom in vodja mednarodnih posvojitev.

  

Vaša posvojenka je poenterka. Za kakšnega psa gre?

Poenterji so odlični družinski psi. Nekofliktni do ostalih živali, učljivi in primerni za notranje bivanje. Če jim zunaj zagotovimo kakšno uro gibanja na dan, so v hiši mirni in jih najdemo na kakšnem mehkem ležišču ali kavču. Žal je angleški poenter v Sloveniji zelo nepoznana pasma in ravno zaradi tega se ljudje ne odločajo za posvojitve ali nakup. Poenter pri nas še vedno velja za lovskega psa.

 


Vaša psička ima tri nogice. Prednjo ji je lovec odsekal z mačeto, ste mi dejali. Kaj konkretnega veste o tem dogodku? Zakaj ji je lovec to naredil?

Naša Villa ima tri nogice. Prednjo tačko ji je lovec odsekal z mačeto, da bi se tako maščeval španskemu zavetišču El Arca de Noe Albacete, ki se je dolga leta borilo, da bi lovski psi dobili status živega bitja in ne bi bili le lovsko orodje v rokah lovcev. S tem zakonom bi bili kasneje lahko za mučenje svojih psov kaznovani. Zakon je bil v Španiji kasneje sprejet in je stopil v veljavo 1. januarja 2017.

Je bil ta človek za to dejanje kdaj kaznovan?

Ne, kljub temu, da je njegovo ime še vedno v Villinem, španskem potnem listu, za svoje dejanje ni bil nikoli kaznovan. Villa je bila avgusta pred tremi leti zgolj lovsko orodje v njegovih rokah in ni imela statusa živega bitja. Na srečo je od leta 2017 drugače in bi bil za tako dejanje zdaj kaznovan.

 

 


Villa sicer prihaja iz Španije. Kje ste zasledili njeno zgodbo?

Sama vse počitnice preživim v španskem zavetišču in sem močno vpletena v posvojitve španskih psov v Sloveniji in Evropi. Ravno v našem društvu smo ob posvojitvi našega prvega poenterja Clemena leta 2011 pričeli s projektom "Pomoč poeneterjem", kjer se vsi skupaj trudimo, da bi ti čudoviti psi zaživeli družinsko življenje. O Villi sem bila obveščena nekaj minut po tem, ko je prišla v zavetišče. In v istem trenutku sem se skupaj z družino tudi odločila, da ji ponudimo dom.  

Kako je sploh padla odločitev, da dom ponudite psički s tako "hibo"?

Zame je del sprejemanje drugačnosti del moje mladosti in mojega pedagoškega dela. Ob podpori moža, fizoterapevta, se mi je taka odločitev zdela samoumevna in dokaj enostavna. ob njenem prihodu sta nam je veliko pomagala tudi veterinarja s srcem za take živali dr. Igor Škarica, in dr. Ksenja Perše Sajovic, ki sta znala predvideti postopke rehabilitacije.

 


Je bilo na začetku, glede na preteklost, kaj težav z njeno zaupljivostjo in prilagajanjem na prijazno
življenje?

Villa je bilo od prihoda dalje zaupljiva psička, ki se rada stisne v naročje. Njeno preteklo življenje ni pustilo nobenih posledic.

Ste se ob postopku posvojitve kaj več pozanimali o njenih posebnostih? Kakšne informacije ste pravzaprav pridobili?

Villa je na dovoljenje španskih veterinarjev, da lahko potuje, čakala v začasnem domu, kjer so me redno obveščali kako se počuti. Kako življenje je imela prej pa sem sama dobro vedela, saj življenje lovskih psov v Španiji dobro poznam.
 
Kako pa so sicer izgledali njeni prvi tedni v vašem domu?

Villo sva z možem počakala v Franciji, do koder jo je pripeljala Španska ekipa. Nekaj dni po prihodu v Slovenijo je Villo čakala operacija, kjer so ji odstranili del štrclja, ki ji še ostal. Potem pa nas je čakala rehabilitacija, ki je pomenila načrte sprehode, pazljivost pri gibanju, sploh v smislu, da ji na začetku nismo pustili brezglavega divjanja in telesu tako dali možnost da se počasi prilagodi. Mož je poskrbel za fizioterapijo in masaže. Psihično pa je bila Villa vesel kuža, ki se je takoj vključil v našo družino. Malo težje zame je bilo, ko je na sprehodu na začetku iskala oporo na tleh za tačko, ki je ni več imela.

 


Je sploh kakšna stvar, ki vas danes zaradi tega, da psička nima nogice, ovira pri vsakdanjem življenju?

Ne, Villa je danes za nas normalen kuža in šele, ko nas kdo ustavi ali vpraša kaj se je zgodilo, se spomnimo, da ji manjka noga.

 

Kaj pa dodatna veterinarska oskrba? Je še potrebna, vam prinaša kakšne nepredvidene stroške?

 

Je zdrava psička in zaradi tega nimamo nobenih dodatnih stroškov. Se pa zavedamo, da se stvari čez nekaj let zaradi drugačnih obremenitev zdravih tačk lahko spremenijo.

Kako Villo sprejemajo mimoidoči? Najbrž opazijo, da ji "nekaj manjka"?

 

Villa na ulici vedno najde krog oboževalcev, ki jih zanima, kaj se ji je zgodilo. S svojim karakterjem očara vsakega, ki ji nameni kakšen trenutek.


Trinogih kužkov, ki čakajo na nove domove, je kar nekaj. Kaj svetujete nekomu, ki morda ob branju
tega intervjuja razmišlja, da bi v svoj dom sprejel takega psa?

V prvi vrsti je važno, da kuža ne pomilujemo, da smo pripravljeni življenje delno tudi prilagoditi in takemu psu ponuditi kvalitetno življenje, fizioterapijo, ortopedsko ležišče, dodatke za kosti in sklepe in podobno.

V razmislek še ena življenska misel, Villa v hribe z nami ne more, sestop bi bil preveč obremenjujoč za njeno zdravo tačko. Boste podobne stvari znotraj družine znali uskladiti in dojeti? Če je odgovor vaše družine pritrdilen, potem večjih težav ne bo. Vsekakor boste potrebovali razumevajočega veterinarja, ki vam bo znal pravilno svetovati, ko boste potrebovali pomoč.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.