30.05.2023

Miti o posvojenih hrtih

Večina posvojiteljev se je že srečala s spodaj naštetimi miti, ko se med pogovorom z neznanci na sprehodu ujame, da razlaga, da ne, da hrt res ne potrebuje 10 km teka na dan, da ja, doma imajo posvojenega hrta in mačko in da so pravi veseljaki, ne plašne in zadržane 'miške'. Pa razbijmo tri najpogostejše mite.

 

1. HRTI POTREBUJEJO OGROMNO GIBANJA

To je najpogostejša zmota – hrti so pravi lenuhi. Sicer so med posameznimi vrstami hrtov precejšnje razlike, po navadi z velikostjo pada nivo aktivnosti. Za greyhounde radi rečemo, da so ''the world's fastest couch potatoes'', saj večino časa preležijo, tudi do 22 ur na dan. Potrebujejo manj gibanja, so pa primerni tudi za daljše sprehode in pohode, če potem drug dan še bolj intenzivno počivajo. Španski hrti, galgi, pa so malce bolj temperamentni, potrebujejo malce več gibanja – enkrat do dvakrat tedensko tek v varno ograjenih pasjih parkih, igriščih. So tudi malce bolj primerni za tiste, ki radi hodijo v hribe, saj se bolje znajdejo na razgibanih terenih. Greyhoundi so tipični šprinterji, primerna družba za tekače, ki si želijo delati intervale – nekaj 100 m na polno, potem pa počivat ali v zelo umirjenem tempu naprej.

 

Je pa za vse zelo priporočljivo, da se jim omogoča tudi kakšne miselne aktivnosti, miselne zaposlitve – delo z nosom, iskanje sledi ali pa preprosto iskanje priboljškov po stanovanju ali na sprehodu.

 

2. HRTI NE MOREJO SOBIVATI Z MAČKI

Hrti so vzrejeni za lov, kljub temu pa imamo med temi posvojenci tudi veliko takih, ki brez težav sobivajo z drugimi živalmi – z manjšim psom, mačko, celo kuncem, glodavci (podganami, morskimi prašički …), pticami in tudi eksotičnimi živalmi, kot so bradate agame in kače. Ob tem pa se moramo zavedati, da je naš izbrani hrt zelo verjetno do zdaj poznal le druge hrte in samo življenje v kletki oziroma ogradi. Kajti hrti skoraj nimajo stika z zunanjim svetom in se tako morda šele v zavetišču sploh prvič srečajo z manjšimi psi ali mačkami.


Posebej primerni za sobivanje z mački so tisti greyhoundi ali galgi, ki niso bili primerni za lov zaradi pomanjkanja lovskega nagona. Tisti, ki so res veliko dirkali ali bili udeleženi v lovu, imajo pogosto res izrazit lovski nagon in je lahko navajanje na sobivanje z mački dolgotrajno, včasih tudi nemogoče.

 

V našem društvo vedno v primeru, da bi hrta posvojil nekdo, ki že ima mačko, prosimo zavetišče, da opravijo t. i. test z mački. Seveda ni 100% zanesljiv, se pa je v veliki večini primerov izkazalo, da so tisti psi, ki na testu niso pokazali zanimanja, da bi mačko lovili, lahko lepo živeli z mačko. Mora biti pa tudi domača mačka navajena na psa, včasih je to trši oreh, kot si prej mislimo.

 

Bo pa zunanja mačka za večino hrtov, tudi tistih, ki so navajeni na domačo, notranjo mačko, vedno plen.

 

3. VSI HRTI SO PLAŠNI

Hrti so po naravi resnično malce zadržani do neznancev, ampak to ne pomeni, da so plašni. Res veliko galgov in greyhoundov v zavetišču je takšnih, ki z največjim veseljem pritečejo do človeka, skočijo v objem, si želijo splezati v naročje in ne kažejo nobenega strahu. Tudi po posvojitvi, na sprehodih po mestu, ponosno sprehajajo svoje posvojitelje in očarajo mimoidoče.

 

Nekateri hrti pa so takšni, ki nikoli ne bodo primerni za življenje v živahnem mestu, ki se bodo vedno prestrašili neznancev in neznanega okolja. Pri teh psih, najpogosteje so to galgi, je glavni problem napačna ali nezadostna socializacija v prvih tednih in mesecih njihovega življenja. Pogosto se lovci s temi psi nič ne ukvarjajo in psi ničesar ne spoznajo, razen domačega okolja, domačih psov in lova. Greyhoundi so pogosto vsaj malo socializirani zaradi tega, ker jih večkrat tedensko vodijo na treninge in dirke. Vendar se tudi med greyhoundi včasih pojavijo plašni posamezniki. Drug razlog za strah pred ljudmi pa so njihove negativne izkušnje z ljudmi, ki jih imajo vsaj tisti psi, ki so nekaj časa pred prihodom živeli na cesti ali pa so imeli brezčutnega lastnika.

 

Ko pridejo v zavetišče, med neznane pse, neznane ljudi … pa se lahko čisto ugasnejo. Prestrašeno ždijo v kotu ograde, premaknejo se samo ponoči, samo ponoči gredo do hrane in vode … in za take pse je zavetiško okolje res stresno.

 

Pomembno je, da pridejo v dom, kjer se tega zavedajo – da bodo potrebovali mesece, lahko celo leta, da se sprostijo, da jim zelo koristi družba stabilnega psa, ki jih bo vodil skozi vsakdan in da se bodo v domu in ob svojih ljudeh lepo sprostili, do tujcev in neznanega okolja pa bodo vedno zadržani. Potrebno jim je dati priložnost in jih pravilno voditi skozi življenje, da imajo pravo oporo in pridobijo samozavest.

 

 

Kolumna Društva Hrtji svet Slovenije

Organizacija za pomoč hrtom v stiski

Fotografije: Arhiv društva in Lucija Jelenko 

 


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.