16.01.2013

Strokovnjaki o vzgoji psov in metodah Cesar Millana

Pred dobrim tednom smo na našem portalu objavili prispevek, ki je povzel novico najbolj gledane italijanske oddaje "Striscia la notizia". Prispevek se je dotikal znanega vaditelja Cesarju Millana in njegovih metod dela (KLIK). Tematika je sprožila ogromno različnih mnenj in pogledov na njegovo delo. Po objavi se je novica hitro razširila po spletu, prispevek namenjen tej temi pa so pripravili tudi v televizijskih informativnih programih.

 

Zaradi razsežnosti in pomembnosti tematike (vzgoja psov), smo se odločili, da za odziv na prispevek zaprosimo še nekatere strokovnjake na tem področju. Objavljamo jih v celoti:

 

Jože Vidic - kinolog in urednik revije Moj pes

 

Cesar Millan je vsekakor človek, ki se spozna na pse in obvlada delo z njimi, nedvomno pa zna zelo dobro delati z njihovimi skrbniki, kar je dobro razvidno iz njegovih knjig. Ko se ukvarja s prevzgojo psa se hkrati ukvarja tudi s prevzgojo njegovih ljudi, ki morajo spremeniti odnos do svojega štirinožca. Pri tem delu je po mojem mnenju uspešen. Eno pa je Millan poznavalec psov, drugo pa je tisto, kar gledamo na televiziji. Na tem mediju jim gre bolj ali manj le za gledanost, se pravi, da je na prvem mestu dobiček, stroka je v drugem planu in v bistvu sploh ni kdove kako pomembna.

 

Poleg tega moramo vedeti, da so posnetki pripravljeni za drug svet, za ameriško publiko, ki ima drugačen odnos do psov, kot ga imamo Evropejci. To kar gledamo na televiziji si lahko predstavljamo tudi tako, da pri prevzgoji psov sodeluje tudi ekipa strokovnjakov za pse, ki se ukvarjajo z določenimi primeri neželenega vedenja, stvar uredijo in Millan pride pravzaprav na snemanje, ko je že vse urejeno. Se pravi, da so primeri, ki jih gledamo na televiziji bolj ali manj zrežirani. Sam nisem kdove kako reden gledalec teh oddaj.

 

O metodah, ki jih uporablja Millan pri prevzgoji psov si lahko misli vsak svoje. Pri njegovem načinu dela pa moramo vsekakor upoštevati dejstvo, da se ukvarja s psi, ki so jih njihovi skrbniki iz neznanja, zaradi pomanjkanja časa, zato, ker si niso izbrali pravšnjega psa pokvarili do tolikšne mere, da sožitje z njimi ni več mogoče – so napadalni, pretirano plašni, nevodljivi... Ukvarja se torej z odraslimi psi, s takšnim ali drugačnim neželenim vedenjem.

 

S prevzgojo je Millan mnogim psom rešil življenje oziroma je njihovim skrbnikom omogočil ali pa olajšal sožitje s svojim psom. Metode, ki jih uporablja pri prevzgoji pa so vsaj v nekaterih primerih tudi grobe in niso primerne za kakšno široko uporabo. Nikakor pa takšnih metod ne morejo in ne smejo uporabljati ljudje, ki ne obvladajo kinološke stroke. Po drugi strani pa moramo vedeti, da lahko veliko večino psov z neželenim vedenjem uspešno prevzgojimo zlepa, brez uporabe prisile. Je pa takšna pot seveda daljša in bolj naporna. Strokovnjak, ki se ukvarja s prevzgojo pa mora veliko več delati s skrbnikom kot s psom. Težko ocenjujem, ali je bila prisila, ki jo je Millan uporabljal in jo uporablja pri prevzgoji psov upravičena oziroma potrebna ali ne. K prevzgoji je psa treba pač v vsakem primeru pristopiti individualno, saj pri tem ni nekega splošnega recepta.

Če govorimo o vzgoji pa mora ta proces nujno potekati s pomočjo pozitivne motivacije, se pravi s pohvalo in nagrado oziroma s potrjevanjem želenega vedenja in z ignoriranjem neželenega. To dandanes obvlada večina vaditeljev tudi v slovenskih pasjih šolah. Enako kot vzgoja mora potekati tudi šolanje brez prisile. Osnova za to, da lahko vzgajamo in šolamo psa brez prisile pa je pravilen odnos med skrbnikom in psom. Skrbnik mora biti za psa avtoriteta (vodja krdela, alfa), se pravi, da ga mora pes spoštovati, mora mu neizmerno zaupati, hkrati pa ga mora imeti neskončno rad. Žal niso vsi pasji skrbniki vodje v tem smislu, ali pa sploh niso vodje …

Nedopustno je, da tekmovalci zato, da dosežejo na tekmi boljši rezultat pri delu s psom uporabljajo električne sunke, bodeče ovratnice in druge oblike grobe prisile, ki je ne nazadnje prepovedana tudi v slovenskem Zakonu o zaščiti živali.

 

Veronika Valentin - inštruktorica v pasji šoli Burja


Članek se mi ni zdel najbolj primeren, saj je bilo vse skupaj predstavljeno precej zdraharsko in pompozno, zelo enostransko, ciljano na blatenje nekoga. Posnetki niso v kontekstu, zato je težko razpravljati o tem, ali je bila določena metoda v tistem trenutku smiselna ali ne. Zavedati se moramo, da sta pri psu, ki je razvil vedenje, ki je nevarno za okolico, na razpolago samo dve možnosti. Ali mu tako vedenje izbijemo iz glave, ali pa ga usmrtimo.


Sama dela Cesarja Milana ne poznam do podrobnosti, videla sem oddaje, prebrala knjige in moram reči, da se mi je v nekaterih primerih njegovo delo zdelo smiselno, spet drugje bi sama poskusila drugače, a metod je itak nešteto in več jih pripelje do istega cilja. Glavni plus njegove popularnosti vidim v tem, da so se ljudje začeli zavedati, da imajo, če pes in žena gledata televizijo na kavču, mož pa se ne sme usesti zraven, ker ga pes narenči, problem, ki lahko postane kar resen.

 

Dejstvo je, da se samo s pozitivo ne da vsega rešiti. Prav je, da za pasje sodelovanje uporabljamo pozitivno motivacijo, hvalimo željena vedenja in ignoriramo neželjena, a v določenih situacijah, predvsem ko pes ogroža sebe ali okolico, mu moramo znati jasno dati vedeti, da mu nekaj ni dovoljeno in da je treba igrati po naših pravilih.  Pes se bo izogibal vedenjem, ki mu prinesejo slabe posledice, zato mora biti korekcija, če jo uporabimo, že v štartu dovolj neprijetna, da si je pes ne bo več želel doživeti. Za nekatere, karakterno mehkejše pse je dovolj močna korekcija že odločen ne, ali grd pogled, za druge, močnejše predstavnike, pa to ni dovolj. Korekcija ni nujno fizična kazen, ki prinaša bolečino, je neprijetnost, ki psa doleti, če krši pravila.


Milan ima po mojem mnenju prav predvsem glede dveh stvari. V današnjem času je problem, da so psi preveč razvajeni in počlovečeni, predvsem pa so deležni premalo gibanja in imajo posledično preveč energije, ki jo sproščajo na neprimeren način. Drugo pa je, da ljudje že uporabljajo razne korekcijske pripomočke (ovratnice na zateg, bodečke, elekriko...), ki se dobijo na tržišču, jih nepravilno uporabljajo in s tem težavnost psa samo še povečujejo. Njegove oddaje vidim predvsem kot sporočilo pasjim skrbnikom, naj psu pustijo, da je pes, naj mu nudijo vse, kar potrebuje ter naj se obrnejo na strokovnjaka, ko pri svojem ljubljencu opazijo problematično vedenje. Mislim, da ni priporočljivo, da bi se neizkušeni pasji vodniki sami spuščali v prevzgojo in uporabo korekcijskih pripomočkov, saj lahko ogrozijo varnost psa, sebe in okolice.


Če bomo s psom že od začetka ravnali kot dober vodja, odločno, dosledno in pošteno ter mu postavili jasne meje, nas bo spoštoval, upošteval in nam zaupal in se ne bomo znašli v situaciji, ko bi bilo potrebno uporabiti ekstremne prijeme za prevzgojo psa.


Katja Rant - inštruktorica vzgoje, šolanja in prevzgoje psov

 

Cesarja in njegovo oddajo spremljam že kakšnih 5 let. Vsak, ki s psi dela in z njimi dosega rezultate, ima o njem svoje mnenje. Zavedati se moramo da je to televizijki šov, zato ne vemo vsega, kar se dogaja za kamero. Prepričana sem, da je večino ljudi podučil o tem, da vedenjske težave psov izhajajo iz nevzgoje, za kar je odgovoren lastnik, To je vsekakor pozitivno. Njegova interpretacija psihologije psov drži do neke mere. Seveda se strinjam da panika, nervoza, napetost, vzhičenost in neodločnost vodnika, ustvarja psa boječega, nervoznega in nestabilnega. Pes takega vodnika ne bo spoštoval in sprejemal kot vodjo. Ne odobravam pa njegovega pristopa do psov. Menim, da je v prvi vrsti potrebno s psom vzpostaviti pozitiven odnos. Pasje spoštovanje in zaupanje ne moremo izsiliti z brcanjem, tepežem, cukanjem davljenjem in podrejanjem in blokiranjem vedenja. Pes bo postal zmeden, saj ne bo vedel kaj mora storiti. Saj mu tega nihče ni pravilno pokazal. Dobimo tempirano bombo.

 

Psu je potrebno pokazati, da smo spoštovanja in zaupanja vredni. Psu mora biti jasno, da se mu zraven nas ne bo nič hudega zgodilo. Še en pomemben del prevzgoje pa je, da psu najprej pokažemo kaj je prav in kakšno vedenje od njega pričakujemo. Če bo za določeno vedenje nagrajen, bo to vedenje ponavljal. Vedenje, ki nam je všeč moramo utrditi do te mere, da ga dogodki, ki so prej privedli do neželjenega vedenja, ne bodo več vznemiril in sprožili neželjene reakcije. Tudi če bo pes potem storil nekaj, kar ni po volji vodnika, bo vedel kako to vedenje popraviti. Točno bo vedel kaj sme, kaj je zaželjeno in kaj ne sme.


Metoda Cesarja žal temelji na blokiranju vedenja. Psa za neželjeno vedenje kaznuje. Ne nauči pa ga kako se mora vesti, da do kazni ne pride in kako se vesti, da si prisluži nagrado. Psi postanejo zmedeni in ne vejo kako naj se kazni izognejo. Neko vedenje je sicer blokirano, ampak to pomeni, da se je potuhnilo.


Menim, da je pes prevzgojen in uravnovešen takrat, ko nekega neželjenega vedenja ne izraža več zato, ker ne čuti več potrebe po tem. Ne pa zato, ker se boji reakcije vodnika. Seveda pa je tak proces dolgotrajnejši in zahteva dobro poznavanje psihologije psov in učnih procesov. Za dober rezultat se ne moremo posluževati "instat" rešitev.


Besedilo: Pes moj prijatelj

Foto: Blaž Košak, Društvo za reševalne pse Burja

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.