Rada bi vam povedala zgodbo. Zgodbo o prijateljstvu. Zgodbo o ljubezni.

Že od malega sem si želela psa. Pri mami, kjer sem se šest let varovala, so imeli nemškega ovčarja Nerota. Rastel je z mano, me imel neskončno rad. Celo tako rad, da ko sem začela hodit v šolo, in nisem več vsakodnevno prihajala k njemu, me je sam poiskal. In sicer iz Stražišča do Kranja (kar nekaj kilometrov), s tem, da nikoli prej ni bil pri nas. Še danes mi misel na to, kaj naredi pasja ljubezen, vzame dih. Nero je na Mavrici…

Moja prijateljica je imela s svojo psičko leglo. Malo me je čudno gledala, ko sem vprašala, če so mešančki. Bili so kavalirji (Cavalier king charles spaniel). Dolgo sem jih hodila gledat… Dvignil je glavo in zaostril pogled. Te oči…

Moj Arči. Bil je najdebelejši in največji. Sploh ne razstaven material. Ampak od prvega dne zame najlepši in najboljši. In odšel je z mano. Poslušal. Me drezal s tačko kot tista kravica v reklami. Mi brisal solze. Se stiskal k meni… Koliko dni mi je olepšal,osmislil. Seveda sem naredila mnogo napak; danes vem, da sem ga kar malo preveč počlovečila. Moja krivda. A imeli smo se lepo… bili smo skupaj. In vsi so kmalu spoznali, da sta Monika in Arči kot Pika Nogavička in Ficko-povsod skupaj. In so to sprejeli. Vedeli so, da prideva oba… ali pa gremo lahko skupaj na sprehod.

Potem je prišel trenutek… dolgo pričakovan in strašno željen-dojenček, ki je rasel v meni. Skrbelo me je in bilo me je strah. Nikoli nisem pomislila, da bi Arčiju odrekla ljubezen in življenje, ki ga je imel do takrat, le skrbelo me je, kako bo šlo. Skrbelo me je, da nebi Arči trpel. In še me zmrazi ob premnogih vprašanjih ljudi: »Kam boste pa sedaj dali psa, ko boste imeli dojenčka?!«. Kako grda misel. Spraševala sem po fb skupini isto-mislečih ljudi in dobila prave odgovore…

Tistih pet dni v porodnišnici je bilo težkih, ker nismo bili skupaj. A dobili smo Matica. Arčija je zanimalo vse v zvezi z njim… čeprav je prve dva dni zmedeno premišljeval, ali smo ga nadomestili. Prišla je vzrediteljica s svojima psičkama (mamico in sestrico). Od tistega dne dalje je bilo vse v najlepšem redu. Prizori smrčanja pod zibelko…so mi pustili sled v srcu. Večeri, ko je partner prevzel sina in sva šla z Arčijem sama na sprehod, so mi pomenili veliko. Sama verjetno ne bi šla. Domov sva se vrnila razigrana in srečna; da imamo Matica, da smo skupaj.

Že od drugega tedna naprej smo odhajali skupaj ven. Včasih je moral Arči kar dosti časa počakat… ker odpravit ven se z dojenčkom od začetka ni bilo kar tako. A nikoli mu ni bilo težko. Poznala sem tisti njegov čokoladni pogled: »Sedaj imaš »mladička«, razumem, …počakal bom.«

Danes je Matic star sedem mesecev. Prvi njegov glasni krohot je bil namenjen Arčiju. Njegove iskrive oči ves čas sledijo naši mali črno-beli pošasti. Veliko je stiskanja, objemanja. Tudi dlak, ki ostanejo med malimi prstki. Prvo plazenje… je bilo do Arčija. Prvo vriskanje je bilo namenjeno temu, da ga prikliče. Vsak dan naši skupni sprehodi-v vsakem vremenu. In bilo je mnogo pasjih poljubčkov, objemov.

In jih še bo.

Tam, kjer je pogum, tam je srce. In kjer so štiri tačke, in otroške dlani, tam je ljubezen. Nikoli ne bi zamenjala tega, kar imam. Vsak dan.

Monika Traven