08.07.2024

Na mladih svet stoji. Pa res?

Vsaj dvakrat na leto si vzamem čas in grem predšolskim ali osnovnošolskim otrokom predavat o odgovornem skrbništvu, o prostovoljstvu, o pomenu sterilizacij in kastracij, o odnosu do živali kot živih in čutečih bitij. Povabilo večinoma dobimo od vzgojiteljic in učiteljic, ki jim je mar za živali in ki se jim zdijo taka znanja pomembna. Vedno se z veseljem odzovem, če mi le čas to dopušča.

 

Namreč, nad odraslimi osebki sem že obupala. Po vsem, kar sem videla v desetih letih intenzivnega dela z reševanjem problematike zapuščenih in nikogaršnjih živali, lahko mirne duše rečem, da so ljudje v dobi informacij pogrnili na celi črti. V raznih skupinah po socialnih omrežjih najdeš cel kup ljudi, ki še vedno namerno množijo svoje mačke, se razglašajo za ljubitelje živali, hkrati pa vse tako zelo zaželene mladiče oddajajo v tiste tako zelo prežvečene »dobre domove«, za katere vsi mi, ki smo vpeti v reševanje živali na dnevni bazi, vemo, da ne obstajajo. Cel kup je starejših ljudi, ki se ob opozorilih, da se mladiči ne oddajajo pred tremi meseci oglašajo, da kdo si je to zamislil, da oni imajo živali že xy let in ni z njimi nič narobe, čeprav so jih dobili pri enem mesecu. Ti starejši ljudje so zelo zacementirani v svojih prepričanjih in ne priznavajo nobenega drugega mnenja, kot je njihovo, čeprav je to mnenje v škodo živalim. Bog ne daj, da jih kdorkoli opomni, ki je mlajši od njih, hitro izlijejo ves gnev nad tabo, če si drzneš izraziti kontra mnenje. Mladiče se še vedno veselo deli naokoli, ljudje niso sposobni dojeti, da je oddajanje nesteriliziranih in nekastriranih mačk rak rana celotne problematike prevelikega števila mačk, polnih zavetišč in umirajočih mačk, ki nimajo sreče, da bi jih kdo pravočasno rešil ali jim pomagal.

 

Če se vrnem nazaj k delavnicam, ki jih izvajam za otroke. Silno rada grem namreč v šole in vrtce, ker se mi zdi tovrstna vzgoja ključnega pomena, da bo nekoč drugače in da se bo spremenila trenutna mentaliteta, ki veje iz vseh možnih por družbe in ni ravno v dobrobit živalim. Resnično se potrudim otrokom podati čim več informacij in osvetliti vse tegobe, s katerimi se morajo soočati živali večinoma le zaradi ljudi in ne zaradi lastnega obstoja. Po mojih dosedanjih izkušnjah otroci z zanimanjem poslušajo, verjetno se naučijo tudi kaj novega, ampak po zgodbah, ki jih poslušam med pogovori in po zaključku delavnic, me še vedno boli srce. Od namernega mučenja, poškodovanja živali pred otrokovimi očmi do zanemarjenja in ogromno neprimerne oskrbe ter kršenja zakona o zaščiti živali na več področjih. Saj so primeri, ko slišim zgodbe o odgovornem skrbništvu in o odnosu do živali kot do družinskih članov, vendar so te trenutno v manjšini. Iskreno mi je bilo grozno poslušati pripoved deklice, ki je na lastne oči videla, kako je sosedov pes poškodoval mačjega mladiča, babica pa je še živega dala na gnoj in ga pokrila z njim. Zgodba, ki bo v moji glavi ostala celo življenje, ravno tako v dekličini. Na svoj odgovor, da je ravno zato potrebno poskrbeti, da njihova mucka ne bo imela več mladičkov, sem dobila odgovor, da jih mora imeti in da jih bo še imela. Težko je otrokom predstaviti to problematiko in zavedam se, da je marsikaj prezahtevno za njihove glave kljub mojemu trudu, da stvari čim bolj poenostavim in jih ponazorim na primeru ljudi. V petinštiridesetih minutah ne morem delati čudežev, enkrat na leto so take informacije, kot jih jaz podajam, premalo in sprašujem se, kaj lahko naredimo, da se bo karkoli spremenilo. Otroci niso krivi za dejanja odraslih, ki pred njihovimi očmi mučijo živali in z njimi neprimerno ravnajo, težko tudi sami karkoli ukrenejo in spremenijo v tistem trenutku. Lahko pa bi jih družba in izobraževalni sistem opremil z informacijami, kaj je tisto, kar je primerno, odgovorno in ljubeče skrbništvo. Resnično se že nekaj let sprašujem, kako obrniti trenutni odnos do živali v nekaj pozitivnega zanje. Stanje je brezupno, marsikdo namerno ali nenamerno škoduje živalim, pa vendar ni pripravljen sprejeti nobene kritike ali nasveta. Zadnje čase velikokrat berem, da ni nihče vprašal za nasvet ali mnenje, in se sprašujem, ali bomo zdaj vsi le nemo opazovali mučenje, škodovanje, neprimerno oskrbo, da ne bomo slučajno koga užalili? Vem, da bi se lahko velikokrat ugriznila v jezik, ampak nekako ne morem mimo objav, s katerimi se živalim škoduje. Verjetno bi marsikatera komunikacija drugače stekla, če bi se ljudje malo bolj potrudili z objavami in napisali osnovne informacije o živalih, ampak je danes to očitno prenaporno. In ko se zapletem v nesmiselne dialoge pod objavami, se vedno znova vprašam, kako točno bomo na ta način pomagali živalim? Ne pomagam jim, če sem tiho, mogoče pomagam sem pa tja kakšni, če se oglasim, hkrati ne vem, na kak način naj še ozaveščam, ker ko poslušam zgodbe otrok, mi je jasno, da smo odrasli zatajili s svojim zgledom, znanjem in odnosom do živali. Ogromno je takih, ki so sveto prepričani, da so ljubitelji živali, a njihova dejanja govorijo drugače. Ogromno je takih, ki so jim živali statusni simbol, potrošna roba na enakem nivoju kot bilokatera stvar v hiši in vse te vzorce prenašajo na svoje potomstvo. Vede ali nevede. Otroci so kot gobe, ki posrkajo v svoje možgane in duše marsikaj. Vse bolj mi je jasno, da bi morala biti tema o odnosu do živali v kurikulu za vrtce in šole, da bi moral obstajati predmet, ki ozavešča obširno problematiko in da bi ga morali izvajati srčni ljubitelji živali, ki so ljubitelji živali tudi z dejanji in ne zgolj z besedami. Če se ne bomo lotili zadev celostno in čim prej, bomo še dolgo priča raznim mučenjem, neprimernim ravnanjem, zanemarjanjem in odnosu, ki je enak odnosu do stvari, ne pa odnosu do živih bitij. Le tako lahko rečemo, da so mladi naše upanje, ker nam bodo oni postavili ogledalo in nas opozarjali, da določena dejanja niso sprejemljiva ali so celo napačna. Zaenkrat pa se lahko le globoko zamislimo, kaj točno počnemo narobe, ko po eni strani darujemo hrano in denar za razna društva, zavetišča, po drugi strani pa imamo doma živali v neprimernih prostorih, z neprimerno oskrbo in z neprimernim odnosom. Na mladih lahko svet stoji le takrat, ko dobijo iz okolice druge informacije, kot jih dobivajo doma. Torej je skrajni čas, da začnemo spreminjati dejanja in mnenja celotne družbe v odnosu do živali, da bomo lahko čez nekaj let opazili dejanske spremembe in od otrok poslušali več zgodb o odgovornem skrbništvu kot pa tistih z grenkim priokusom, da je tvoje delo samo pljunek v razburkano morje.

 

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

 

 


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.