Bok Barker je zapisal: "Človek, ki ni nikoli imel psa, je zamudil čudovit del življenja." In to še kako drži. Sama si življenja brez psa sploh ne znam več predstavljati. Psi me spremljajo me že od majhnega in ko me je dve leti nazaj zaradi starosti zapustil moj dolgoletni štirinožni pasji prijatelj (bil je mešanček, manjše rasti) sem takoj vedela kaj moram storiti – seveda, ponuditi dom novemu kužku!

Ker pa sem v tistem času prebrala kar veliko o zavetiščih in o velikih številkah psov, ki se tam znajdejo, sem se ga odločila vzeti prav tam! In tega ne bom nikoli obžalovala, res – nikoli. Lepo je biti del rešitve. Občutek, ko rešiš kužka iz zavetišča je zares neverjeten, da o tem, kako zelo ti je pes hvaležen za to dejanje, raje sploh ne govorim. Pes take stvari čuti in ti to vrača z nepredstavljivo ljubeznijo. 

Prihajam iz Dolenjske, zato sem se obrnila na dve, meni najbližji zavetišči – zavetišče v Trebnjem ter zavetišče v Novem mestu. Obe zavetišči imata svojo spletno stran z fotografijami kužkov, ki se trenutno nahajajo pri njih. Stran redno posodabljajo in verjemite, v zavetišču je toliko lepih kužkov! V večini res niso pasemski – pa kaj! Zato so še bolj unikatni! In tak pes te zato, ker ni pasemski nima čisto nič manj rad, prej še bolj. Isto je z inteligentnostjo – prav vsega se jih da naučiti.

Ko sem na spletni strani zavetišča zagledala našo sedanjo psičko, ki smo jo poimenovali Naja, sem takoj vedela, da jo moram imeti. Bila je ljubezen na prvi pogled. Tiste njene okrogle očke, polne navihanosti in razigranosti!

Takoj smo ukrepali  - sledil je klic v zavetišče in nato še obisk. Bila je tako majhna kepica, ki se je na vse pretege trudila, da bi v meni zbudila pozornost. In jo je. Odšla je z nami v svoj novi domek.

V zavetišče je prišla kot tri mesečni zavrženček, skupaj s sestrico, ki je na srečo tudi našla svoj presrečni dom.

Na novo okolje se je hitro navadila in sedaj je z svojo malo pojavo (tehta 10 kg) prava gospodarica na našem vrtu in v hiši.

Naja nas z svojimi vragolijami nasmeje neštetokrat na dan, sicer pa obožuje dolge sprehode, sploh pozimi, ko je veliko snega. Veliko tudi spi. Je neverjetno samodisciplinirana – nikoli ne cvili ter vedno mirno počaka na svoj obrok.

Odlično se razume z vsemi živalicami okoli sebe – in to pripisujem ravno zavetišču, saj je bila tam v nenehnem stiku z drugimi psi. Z našim tigrastim mačkonom sta najboljša prijatelja, ravno tako pa ji odgovarja družba sosedovih psov in celo naših kokošk. Tudi do ljudi je neverjetno prijazna in zaupljiva. Rada se kopa in krtači. Vsak dan jo nekajkrat napadejo nepopisni trenutki sreče, ko začne z vso hitrostjo divjati po vrtu in delati hitre kroge. Takrat se ji pa sploh nasmejimo. Imamo jo najraje!

Vanja Gregorič