Najbolj žalostna plat reševanja živali
Videla sem že marsikaj, slišala še več, sprejemala težke odločitve o življenju in smrti kakšne mucke, bila prisotna, ko so odhajali in bila s par neozdravljivo bolnimi, ki sem jih pospremila na zadnjo pot. Vedno je težko v vseh naštetih situacijah, ampak mislim, da vse to presega v nebo vpijoče dejstvo, da je splošen odnos do živali slab, zelo slab.
Veste niso problem zavetišča, ki jih marsikdo z največjim zadovoljstvom obsoja, pribija na križ zaradi njihovih odločitev, morda slabe oskrbe, odzivnosti, pogojev za oddajanje in še kaj bi se našlo. Težko je ugoditi vsem možnim željam in idejam posameznikov, ki se večinoma predstavljajo kot ljubitelji živali. Hkrati pa nimajo najmanjšega pojma, kako stvari delujejo v realnosti. Čeprav niti ne rabiš hoditi v zavetišča in študirati zakonodaje. Odpreš Facebook strani zavetišč, društev, raznih skupin, kjer se podarja živali in bi ti moralo biti vse kristalno jasno.
Predvsem je lahko vsem jasno to, da splošna javnost večinoma funkcionira po sistemu najmanjšega napora. Pa naj bo to glede reševanja, nameščanja ali posvajanja živali. Vsi nekaj bi, nihče ne bi pa kaj dosti naredil za to. Tako imamo cel kup objav, ko ljudje samo slikajo živali in jih objavijo na socialna omrežja, ker pač imajo svoje opravke in nimajo časa zdaj za reševanje mačka, goloba, ali psa. Niti pristojnega zavetišča ne uspejo poklicati. Z objavo so svoje naredili in to jih izstreli v eno izmed mnogih kategorij ljubiteljev živali. Seveda se potem odzivamo eni in isti prekurjeni ljudje, ki imamo ravno tako cel kup svojih obveznosti, logističnih težav in pomanjkanje časa, ampak se pač odzovemo, ker vemo, da se sicer živali slabo piše.
No, ko žival nekako spravimo na varno, si večina publike na socialnih omrežjih oddahne. So pomirjeni. Vedo, da žival ne tava sama naokoli, da je na varnem, da bo že nekdo poskrbel zanjo. Ampak dejstvo je, da je žival še najlažje ujeti in jo odpeljati k veterinarju, kajti za večino ljudi se zgodba tukaj konča. Za zavetišča, posameznike, ki pomagamo z namestitvami, pa se začne ogromna stiska. Namreč kam namestiti vse bolne mačke? Kam z vsemi zatravmiranimi, ostarelimi psi, ki jih v zavetišča oddajajo tudi skrbniki? Kam z vsemi tistimi, ki so živeli na ulici in v neprimernih okoljih in so psihično povsem uničeni? Kam s črnimi, tigrastimi mački, ki jih nihče noče? Kam s tistimi, ki imajo neozdravljive bolezni, morebitne diete, takšne in drugačne posebnosti?
Je res problem v zavetiščih in njihovih pogojih za oddajo? Se kdo vpraša, od kje pridejo vse živali v zavetišča? Namreč večina teh živali je nekoč imelo skrbnike, ali pa so vsaj potomke teh živali. Torej je problem v nas in našem odnosu do tistih, za katere bi morali skrbeti v dobrem in slabem, do konca njihovih dni. Javnost pa dvigne roke v zrak, ko nekdo pobere povoženega mačka in ga odpelje k veterinarju. Nihče ne ponudi začasne namestitve, nihče ga ne posvoji. Temu so priča številne zgodbe muc, ki so okrevale in so potem pozabljene od celega sveta. Bivakirajo v zavetiščih ali na veterinah v premajhnih sobicah, ali celo kletkah. Je to mar življenje, ki smo si ga zamislili tisti, ki pomagamo reševati živali? Ne. Imamo sami več živali zato, ker se tudi v letu ali dveh, treh ne oddajo? Ja. Razumemo stisko prepolnih zavetišč? Ja. Ne razumemo pa pametovanj vseh, ki imajo doma mačka, ali dva, po možnosti z nenadzorovanimi izpusti ali pa psa v pesjaku, ki dočaka sprehod morda enkrat na mesec. Ne razumemo niti vseh možnih izgovorov, zakaj ne bi imeli tigraste, črne, želvovinaste mačke in si želijo le bele dolgodlake, pepelnato sive ali morda krem z modrimi očmi. Ne razumemo niti izgovorov vseh tistih, ki ne morejo namestiti živali, čeprav imajo doma le enega ali dva mačka. Zakaj ne razumemo? Ker velika večina nas, ki nameščamo, tudi nima neomejene količine prostora, časa, denarja, ampak smo velikokrat njihovo zadnje upanje. Ali mislite, da nam je prijetno gledati živali, zaprte v kletkah in sobicah, ko vemo, da obstaja nič koliko praznih domov, ki bi takoj posvojili ali celo kupili bilo katero žival, ki vsaj malo spominja na pasmo? Seveda bi jo posvojili brez kakršnega koli vprašanja, ker to je pa že preveč osebno in nadležno, da morajo zdaj odgovarjati na vprašalnike, če pa so itak ljubitelji živali.
No in tukaj je glavni in večni problem, ki je povod za vse nadaljnje probleme. Za prepolna zavetišča, za nič koliko zapuščenih in poškodovanih živali, ki jih mnogi samo gledajo in hodijo mimo. Naš odnos, s katerim se odločamo za posvojitev ali nakup živali, naša izbira, naše odločitve, ko pride do življenjskih sprememb.
Vedno eni in isti ljudje, ki pomagamo, in eni in isti ljudje, ki prelagajo odgovornost na druge. Tako v nedogled ne bo šlo in ne more iti. Ni problem ne v zavetiščih ne v društvih, ampak je problem v vseh nas, ki dopuščamo, da ima sosed veterinarsko neurejene mačke, da ima psa cele dneve zaprtega v neustreznem pesjaku, da vemo za nekoga, ki pobija mačje mladiče in nič ne ukrenemo, da vemo za kolonijo mačk, ki se ne pustijo prijeti in jih starejša gospa samo hrani, nas pa motijo polulane in pokakane zelenice in gredice. Dokler se bomo pogovarjali o tem, da morajo mačje in pasje samice imeti mladiče, da izkusijo materinstvo, dokler bomo oddajali živali ob prvih težavah, ki se pojavijo, dokler bomo oddajali živali, ko nekdo umre in se hkrati ne bomo odpovedali dediščini, dokler bomo namerno parili pse in prodajali mladiče, dokler bomo imeli v glavi, da so črni, tigrasti, rjavi psi in mački dolgočasni, dokler bo nekaj normalnega imeti mačje mladiče zunaj brez nadzora ob prometnih cestah, dokler bomo govorili, da je rodovnik le kos papirja, bomo tukaj kjer smo. S prepolnimi zavetišči in preobremenjenimi ljudmi, ki se bodo v nekem momentu sesuli in ne bodo zmogli več pomagati nikomur. Tukaj smo in skrajni čas je, da nehamo s prstom kazati na vse druge in začnemo pomagati tistim, ki tako in tako pomagajo vedno, brez izgovorov in vsakič z globoko stisko, ker iščejo rešitve, ki pa jih je zaradi zgoraj naštetih stvari vsakič manj. Predvsem pa, da sami postanemo odgovorni in empatični skrbniki živali.
Vesna Plavec
Društvo za zaščito živali Novo mesto
Fotografije: Dreamstime
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.