Tiho je zaprla vrata. Solze so tekle iz modrih jezer in močile hodnike majhne ambulante.

Tam je ležalo bitje, majhna nežna bela kepica dlačic in drobnega telesca. Dobila jo je ob Abrahamu. Življenje se ji je postavilo na glavo. Tista jutra sončnih sprehodov, odkrivanja resnic v številnih knjigah, terapija, ki jo je nekoč postavila na noge, se je končala. Ostala je samo še skrb za malo Niniko, malo terierko, malo borko. Bila je zadnja v gnezdu in ljubila jo je toliko bolj, ker so jo prinesli njeni moški. Njeni trije mušketirji, njeni sončki, saj si niso znali predstavljati, kakšno obveznost so ji naložili. Sprejela jo je, kot sprejmeš novega člana družine. Tako, kot to zna samo ona. Polna ljubezni, vedno odkrita in prijazna, s toliko dobrote. Spet se je spomnila nanjo, infuzija jo je držala pri življenju, mlad veterinar pa je samo komentiral: "Ali je meni tega treba?" Potem sta jo prinesla domov, položila med njene igrače, najraje je grizla malo žirafico, in začelo se je čakanje.

Tisto neskončno odštevanje sekund in minut, ko ne veš ali se bo mala bela kepica še igrala in grizla copate vseh, ali pa zaprla tiste lepe zasanjane rjave očke.

Spet je šla tja v svoj svet, kot takrat, ko je premlevala svoj večni zakaj. Majhen plamenček je osvetlil tisti sveti kraj, ki je vedel za vse njene tegobe, ki je izpolnjeval vse mogoče želje, kolikokrat so bila tla namočena z njenimi solzami…

Verjela je, celo njeni moški, njeni velikani, so ob pogledu na malo nemočno kepico spustili dež iz svojih oblakov, morala je preživeti. Preveč so jo imeli radi…

In danes? Bela kepica veselo zalaja na vsakega od njenih članov družine, ki zjutraj zaspano prihajajo iz zgornjega nadstropja. Vsi jo morajo vzeti v naročje, da jo pokažejo kako neskončno radi jo imajo. Sedaj hodita skupaj. Obe zamišljeno zreta v železna vrata kapele in čutita tisto moč in vez med njima. Mala bela kepica in nežno bitje modrih oči.

To sta oni dve. To je naša sreča in azil, naše pristanišče, kamor se vračamo. Ni potrebnih posebnih definicij ali teorij o družini. Potrebna je samo ljubezen, sončni žarek, včasih tudi mala nežna bela kepica, ki te spomni na drobne radosti, ki jih prinašajo kosmata bitja. In ni res, da ne razumejo. Naša mala Ninika ve, da jo imamo radi, ve da je prinesla toplo spremembo v prihajajočo megleno jesen… Spomnite se na vse tiste, ki v zavetiščih čakajo na podobno srečo. Ko bi jo le našli……

Franci Kadunc

Fotografija je simbolična