12.05.2019

Nataša Bešter: Najlepši spomin ohranjam na Janeza Drnovška in Brodieja

Nataša Bešter se je v svoji televizijski karieri podpisala že pod mnoge uspešne oddaje. A oddaja Štiri tačke je taka zelo posebna. Posvečena je seveda živalim in kar je v teh časih še posebej zanimivo – nastaja že častitljivih 23 let. Nataša bo jeseni posnela že 400. oddajo. In prav gotovo gre za nekakšen rekord v slovenskem merilu. "Delati oddajo o živalih neprekinjeno 23 let, s tem, da je treba za vsako posebej najti tudi sponzorje, je poseben rekord," pritrjuje Nataša.

Ekipa, ki ustvarja oddajo je zelo majhna, ima pa veliko veselja in ljubezni do živali, pravi naša sogovornica. Pravzaprav ekipo sestavljata samo dva. Nataša in njen mož. "Včasih še sama ne morem verjeti, da nama uspe vsak mesec dobiti toliko zanimivih gostov in sponzorjev, posneti in zmontirati oddajo in jo predvajati na petih televizijah, objaviti na YouTube kanalu in socialnih omrežjih ter seveda narediti še malo promocije zanjo," iskreno priznava Nataša.

Ko je bila mlajša, je to delala z levo roko, zdaj gre nekoliko težje, pravi. Ampak, še vedno je tu veliko veselja in naklonjenosti živalim, zato se oddaja še vedno predvaja in živi. In tudi navdušuje mnoge gledalce …


Kako se je pred 23 leti vse skupaj sploh začelo?

Sama sem že od majhnega veliko nastopala in kmalu začela delati tudi na dveh radijskih postajah. Na TV Slovenija sem delala prispevke za takrat zelo popularno oddajo "Zdravo" in vodila žrebanje "3x3". V šoli, kjer sem učila sem imela krožek Štiri tačke, v katerem je bilo več kot 100 učencev in sem jih morala zaradi tako velikega števila razdeliti na 4 skupine. Kmalu je nastala radijska oddaja Štiri tačke in nato je prišlo vabilo iz TV 3, da mi nudijo oddajo o živalih. Mislila sem, da bo šlo zgolj za vodenje oddaje, a sem na sestanku izvedela, da bo celotna oddaja v mojih rokah. Torej, voditeljica, scenaristka, producentka ... Rekla sem "da" in tako se je začela moja tačkasta zgodba, ki traja že 23 let ...

Jubilejno oddajo boste posneli jeseni. Kaj pripravljate gledalcem?

Čeprav so bile 100., 200., in 300. oddaja narejene tako, da smo na snemanje povabili veliko kosmatincev in ljudi, se zdaj veliko bolj nagibam k malo drugačnemu scenariju. Naj zaenkrat ostane še malo skrivnosti ...

No, nobena skrivnost pa ni, da se je vmes zgodilo veliko stvari, tudi kriza, ki je nekaj let močno prizadela oglaševanje in pokroviteljstva. Tudi danes mnogim manjšim medijem in projektom ni lahko. Kako vam uspeva pri življenju ohranjati tak projekt?

Oddajo sem začela delati sama, kmalu se mi je kot snemalec pridružil mož Dino, saj sem rabila snemalca, ki ima velik čut do živali, ki je potrpežljiv in si vzame čas za snemanje. Seveda se je moral snemanja naučiti, vse ostalo pa je v veliki meri že imel. Tudi hči Ana je bila dolgo časa v naši ekipi, zato smo vse naredili sami. Ana je tako kot jaz veliko nastopala že kot majhna punčka, hodila je z menoj na radio in sodelovala pri otroških radijskih oddajah in zato se je tudi pred televizijsko kamero takoj znašla. Včasih sem se pošalila, da bi naše delo moralo imeti v rokah vsaj 7 ljudi, mi pa smo bili sami za vse. Zato smo prebrodili tudi čas krize, oddaja je šla v program, tudi če ni bila dovolj prodana sponzorjem, pa smo pač delali zastonj. (smeh)

Bili smo in smo še majhna ekipa, a vsi zelo delavni in ustvarjalni. Ana je seveda ob vsem zraven še pridno študirala in ima zdaj svoje poslanstvo, vodi namreč delavnice za mlade starše in ob dveh živahnih fantkih ji res ne ostane več nič časa za Štiri tačke. Naše Tačke in oddajo ZA zdravje peljeva naprej midva z Dinom.

Nobena skrivnost ni niti to, da stroške snemanja oddaje nosite sami. Kdo vas v tem pogledu sploh podpira? Vam televizijske postaje ne plačajo za odkup oddaje?

Ja, to je tista zgodba, ki mnoge ljudi preseneti. Večina jih misli, da posnamemo oddajo in zanjo dobimo plačo. (smeh)

Tega ni, vse stroške si moramo pokriti sami. Potrebno je bilo dobiti zaupanje sponzorjev in ko so videli, da so naše oddaje dobre in narejene z veliko truda, znanja in čuta do živali, so nam začeli zaupati. Je pa potrebno veliko dodatnega dela in iznajdljivosti, ker je treba vsako snemanje nekako povezati s sponzorjem, na nevsiljiv in simpatičen način.

Pri oddaji Štiri tačke smo imeli dolgo časa nekaj stalnih sponzorjev, v zadnjih letih pa so skoraj vse naše največje trgovine za hišne ljubljenčke v tujih rokah. Težko se je dogovarjati z lastnikom iz drugih držav in mu pojasniti, da je oddaja Štiri tačke edina oddaja na slovenskih televizijah, ki je v celoti namenjena pasjim in mačjim kosmatincem. A kot sem omenila, smo majhna ekipa, ki še vedno ustvarja z veliko veselja in ljubezni do živali, pa gre nekako skozi.

Kje je v tem trenutku mogoče gledati "tačke"?

Oddaja se predvaja na naših regionalnih televizijah, ki so vidne po vsej Sloveniji. To so Vaš kanal, TV Veseljak, Golica tv, NET TV in Petelin tv. Imamo odlične termine in vsaka oddaja ima kar nekaj ponovitev, tako da jo je težko zgrešiti. Sicer pa po oddaji prispevke objavimo tudi na YouTube kanalu, na našo spletno stran in seveda na Facebook stran. Prispevke objavljajo na različnih portalih tudi vsi, ki v oddajah sodelujejo in tako se naša mreža širi na vse konce. Jaz se vedno pošalim, da so naše Štiri tačke vedno in povsod.

Kako pa se je sama oddaja spreminjala skozi leta? Ste morda spreminjali koncept in dolžino?

Seveda, dolžina se je spreminjala. Bila so različna obdobja, različni TV uredniki in vsako leto se dogovarjamo, kako bomo delali naprej. V večini je oddaja dolga pol ure, imeli pa smo tudi že urne oddaje. Bila so obdobja, ko smo oddajo snemali na vsakih 14 dni, zdaj pa se izmenjuje z našo drugo oddajo ZA zdravje in je tako mesečna oddaja. Že nekaj let jo premierno pokažemo prvi ponedeljek v mesecu ob 21.25 minut.

Koncept oddaje pa ostaja podoben. Želimo biti oddaja, ki jo radi pogledajo ljubitelji živali, malo tudi razvedrilna, predvsem pa pozitivna. Zdi se mi, da imamo ljudje že dovolj negativnih novic in zato naše tačke prinesejo v domove nekaj pozitivnega.

Kako sicer izbirate teme in sogovornike?

Začetki so bili težki, saj nisem skoraj nikogar poznala. Seveda zdaj poznam veliko ljudi, ki bi jih z veseljem povabila v našo oddajo. Problem je samo v tem, da jih moram nekako povezati s sponzorji. Sicer me lastniki živali tudi sami velikokrat kontaktirajo in povedo, da bi želeli biti v naši oddaji. Težava je včasih tudi uskladitev termina za snemanje, saj so vsi zelo zaposleni, pa tudi od vremena smo odvisni, saj vse prispevke snemamo v naravi. Če ne bi bilo potrebno vsebino oddaje vezati na sponzorje, bi bila ta gotovo precej drugačna, ampak mislim, da je klub temu še vedno zanimiva, poučna in tudi razvedrilna. V naših "tačkah" so dobrodošli vsi, ki sobivajo z živalmi, največ je seveda pasjih in mačjih tačk.


Gostili ste celo nekdanjega predsednika Janeza Drnovška …

Oh ja, na takratnega predsednika države dr. Janeza Drnovška imam najlepše spomine. Pripravljali smo stoto oddajo in ker smo vedeli, da ima predsednik mastifa Brodiea, smo poslali dopis v njegov kabinet in bili neznansko presenečeni in veseli, ko so nam sporočili, da se je predsednik pozitivno odzval našemu predlogu. Povabil nas je v svoj dom, kjer sta nas pričakala z Brodiem. Ana je bila takrat še zelo mlada in mu je zelo simpatično stresala vprašanja iz rokava, zaradi česar se ji je kar nekajkrat nasmejal. Dober teden po snemanju so nas poklicali iz njegovega urada in vprašali, če bi nas predsednik v soboto, torej čez tri dni, lahko obiskal na našem domu na Katarini, kjer smo takrat živeli. (smeh)

Takoj, ko sem odložila telefon, smo se začeli vsi glasno veseliti in začeli pospravljati okrog hiše. Vznemirjenje je bilo zelo veliko, srečanje potem pa zelo prijetno, sproščeno in zabavno. Brodie in naša Tisa sta se lovila po našem vrtu, mi pa sedeli pod našo lipo in se pogovarjali predvsem o naših dveh kosmatincih, pa tudi nekaj vicev smo si povedali.

Dr. Drnovšek se je nasmejal najini zgodbi, ko sva mu povedala, kako mlada sva se poročila in bil navdušen nad našo hiško, ki smo jo zidali 8 let in si okoli nje naredili ribnik, vrt z ekološko zelenjavo in sadjem ... Ljudje nam takrat niso verjeli, ko smo povedali, kako smo se zabavali, saj je predsednik veljal za zelo zadržanega in resnega politika. Ampak, bil je zelo navezan na svojega Brodiea in ko je videl, kako naklonjeni smo mu tudi mi, je brez zadržkov pokazal še svojo drugo plat. Ko je odhajal, se nam je zahvalil za prijetno dopoldne in po tistem smo se še nekajkrat srečali, saj nam je vedno poslal vabilo na različne prireditve. In vedno je prišel do nas in povprašal o Tisi. Ja, imamo najlepše spomine nanj ...

Če boste letos posneli 400. oddajo, koliko je bilo vseh gostov v 23 letih? Ste sploh vodili evidenco?

Jooooj, ogromno. Nisem vodila evidence, ob vsem delu, ki ga imam, mi res ni prišlo na misel še to. V večini se gostov spomnim, se pa tudi zgodi, da nas kdaj kdo ustavi in reče, da ima lepe spomine na naše snemanje, pa priznam, da se kdaj tudi tega ne spomnim. Sploh iz prvih let. (smeh)

Zabavno je tudi včasih, ko me ustavi kakšna dama in reče, da je gledala naše oddaje že takrat, ko je bila majhna. (smeh) Veliko ljudi pove, da so odraščali z našimi Štirimi tačkami. In ob tem mi je res lepo pri srcu.

Kakšno vlogo pa imajo v oddaji vaši kosmatinci?

Zelo veliko. Oddaje ne bi mogli delati 22 let, če tudi sami ne bi imeli radi živali, z njimi čutili in jih razumeli. Pri meni se je začelo že veliko prej. Že kot majhna deklica sem imela neznansko rada živali. V okolici bloka, kjer smo živeli, sem poznala vse mačke in kužke in ko je ena mala mešanka blizu nas imela mladičke, sem jih hodila vsak dan gledat in sedela med njimi par ur. Na koncu sem enega od njih nesla domov očetu, ki je imel ravno rojstni dan in mu rekla, da se darila ne sme zavrnit. Ker je bil tudi oče ljubitelj živali, smo mešančka Bobija obdržali in je bil z nami precej let, jaz pa najsrečnejši otrok zaradi tega.

Prvi maskoti oddaje sta sicer bili kokrešpanjekla Yuki in bernka Tisa. Prav zaradi Tisinega čudovitega značaja in lepe trobarvne bučke so postali bernci takrat zelo iskani psi, kar mi sicer ni bilo najbolj všeč. Ampak je res, ko te bernska bučka enkrat osvoji, ni več poti nazaj.

Kasneje je prišla v naš dom majhna yorkica Zoya. Tisa jo je prvo sekundo vzela za svojo in bili sta 5 let nerazdružljivi. Ko je Tisa pri 10 letih umrla, smo za njo jokali vsi. Bilo nam je zelo težko in trajalo je več kot eno leto, da nismo dobili solznih oči, ko jo je kdo omenil. Tudi Zoya se je po Tisini smrti zelo spremenila, vsak dan jo je iskala in čakala, kdaj bo prišla. No, čez leto in pol se nam je pridružila Tisina vnukinja Bajka in nam s svojo nagajivostjo kravžljala živčke in nas učila posebne potrpežljivosti vsak dan sproti. Žal je pri 6 letih umrla zaradi raka in odločili smo se, da ne bomo več imeli berncev, saj enostavno ne moremo več prebolevati njihovih odhodov ... Pa je ravno takrat, ko smo jokali za Bajko, bernka Bibi skotila 7 mladičkov in naše solze so se hitreje sušile, ko smo vedeli, da bo kmalu z nami mala simpatična Hana. Tako je Hana že naša tretja bernka, ki je osvojila tudi srca naših gledalcev. Spremljajo jo od male kepice naprej in uživajo ob posnetkih, na katerih skupaj z Zoyo uganjata vragolije. Ja, naša Zoya je še vedno z nami. Gre v 15 leto in kljub temu, da že slabo vidi in sliši, še vedno hodi z nami na sprehode in skače od veselja, ko se pripravlja hrana. Zoya neverjetno rada je' in vsak dan se ji nasmejimo, kaj vse ona naredi za en pasji piškotek. Upam, da bo še dolgo z nami ...

Hana je zrasla v veliko bernko s čudovitim značajem. Obožuje otoke, prijazna je do drugih kužkov in ljudi in nama vsak dan sproti stokrat pokaže, kako srečna in vesela je, ker je z nama. No, najbolj pa sta obe psički veseli in razigrani, ko prideta na obiska vnučka David in Dan. To pa je res ena čisto posebna vez, ki je zame nekaj najlepšega na svetu.


Lahko izpostavite samo eno do sedaj posnetih oddaj, ki se vam je najbolj vtisnila v spomin?

O, joooj, to je pa težko. Vsaj nekaj bi jih izluščila ... Ko je imela naša prva bernka Tisa mladičke, smo dva meseca preživeli z njimi in vse skupaj tudi posneli. To je bila oddaja, o kateri se je dolgo govorilo, tudi nam je še zdaj v čudovitem spominu, pa je tega že skoraj 20 let. Seveda so bile posebne tudi oddaje o naših obletnicah, ko smo pripravili srečanja znanih Slovencev, ki smo jih gostili v naših oddajah, pa seveda veliko pasjih kosmatincev, ki so pripravili svoj program. Tu je seveda tudi oddaja z že omenjenim in spoštovanim nekdanjim predsednikom države, dr. Janezom Drnovškom. Prav posebno mesto pa imata dve posebni oddaji, ki sta nastali ob smrti naših dveh bernk, Tise in Bajke. Obema smo posvetili celotno oddajo. Po predvajani oddaji V spomin naši Tisi, se nam je oglasilo ogromno ljudi. Takrat še ni bilo spletnih medijev in gledalci so nam pošiljali pisma, sožalja, nas klicali po telefonu in žalovali z nami. Res, to je bilo neverjetno, kako priljubljena je bila naša Tisa ... Takrat smo se šele zavedali, koliko zvestih gledalcev imamo.

23 let že pripravljate oddajo in nekje sem prebral, da ni odpadla niti ena. Kako vam je to uspelo?

Res je. V vseh teh letih se ni zgodilo, da bi katera oddaja odpadla. Z Dinom nisva bila na bolniški že 23 let. Zgodilo se je, da sem imela kakšno virozo, pa sem se za napovednike toplo oblekla, ovila okoli vratu šal in posnela napovednike, med vsakim pa pila vroč čaj, da sem prišla nazaj do glasu. Včasih je šla oddaja v program takoj po novem letu in se je zgodilo, da smo jo montirali tudi med prazniki. Ampak, oddaja je bila pravočasno na televizijah. Vedno.

Kakšen sodelavec je vaš mož?

Najboljši, kar si jih sploh lahko predstavljam. Dino je v prvi vrsti krasen človek. Ima velik čut do ljudi in živali in zato je z njim lahko živeti in delati. Pri takem poslu, kot ga imava midva že toliko let, ne bi šlo, če ne bi bilo med nama tako velikega razumevanja. Dino oddaja eno posebno energijo in zato je prav zanimivo, kako ga kužki in muce čutijo tudi na snemanju. Vedno z njimi vzpostavi en poseben odnos, tako, da lahko naredi lepe posnetke. Se pa seveda tudi zelo potrudi pri montaži. Najpomembneje pa je, da rada delava skupaj in se tudi dopolnjujeva. Veliko prijateljev se nama čudi, kako sva lahko skupaj 24 ur na dan, pa se samo smejiva. Lepo nama je in uživava v vsem kar delava skupaj, večinoma pa je z nama še 8 tačk.

Nekje ste dejali, da živali povezujejo ljudi. Kaj ste s tem mislili?

Drži. Mi smo prav preko naših Štirih tačk postali in ostali tisti pravi prijatelji z mnogimi. Ko smo se prvič srečali s slikarko Ireno Polanec, nas je ganila njena zgodba o reševanju zanemarjenega kužka Tončija, ki sta ga z možem Bojanom ves svoj dopust na Hrvaškem reševala in pripeljala v svoj dom. Bil je tako zanemarjen, da je komaj preživel, kasneje pa postal najsrečnejši kuža na svetu, ki je užival na Ireninem ograjenem posestvu. Prav tako kot z Ireno, so nas pasje tačke združile z Diano in Simonom iz Dua Platin. Presenečena sem bila, kako lep odnos imata do živali in zdaj smo že nekaj let pravi družinski prijatelji. Tudi z Alenko Godec in Damjano Golavšek so nas povezale naše pasje tačke, skupaj smo se veselile mladičkov in skupaj tudi jokale, ko so naši kužki odhajali na drugo stran mavrice. No, spisek pasjih prijateljev je res zelo velik. Tu so Urška, Ilona, Dragica, Renata, Damjana, Jerca in mnogi drugi.

Že tri leta izvajate akcijo Kvačkane kapice za zavržene kužke. Za kakšen projekt gre?

To je projekt, ki sva ga zastavili s prijateljico Urško Smole, tudi veliko ljubiteljico živali. Ona meni kvačka kapice za snemanje oddaj in ker se jih čez leto nabere veliko, sem se odločila, da jih velik del pred zimo namenim naši akciji Kapice za zavržene kužke. Pridružili sta se nama še Joži Šmid in Damjana Jugovic in tako smo vsako leto preko moje Facebook akcije zbrale malo manj kot za 1000 evrov hrane za pasje in tudi mačje gobčke. Poleg kapic sem za to akcijo darovala še nekaj Urškinih unikatno nakvačkanih šalov, rutic in jopic. Ob takih akcijah spoznaš ljudi, pokažejo se ti v pravi luči. Žal so med njimi tudi taki, ki sem jim naredila že veliko uslug, ko pa je treba dati 15 eur za kapico, pa kar ne najdejo pravega časa. Ampak, k sreči je med mojimi Facebook prijatelji veliko takih, ki k akciji radi pristopijo in zato bomo stopili skupaj tudi letos. Do sedaj smo razveselili kužke iz različnih zavetišč.

Omenili ste zavetišča. Kakšen odnos imate sicer do posvojenih psov in tistih, ki dom iščejo v zavetiščih?

Če se le da, pomagam. Poleg tega, da darujem hrano, pomagam zavrženim kužkom iskati nov dom na Facebook strani oddaje. Pa tudi preko naše oddaje smo že večkrat iskali nove domove za zavržene kužke in muce. Malo me žalosti, ko poslušam, da je veliko nesoglasji in rivalstva med samimi društvi. Škoda je, da včasih pade kakšen madež na sicer zelo požrtvovalne ljudi, ki opravljajo plemenito delo.

Tule bi lahko dodala še nekaj. Kot sem omenila na začetku najinega pogovora, sem imela pred 30 leti na osnovni šoli, na kateri sem učila 3. razred, tudi krožek "štiri tačke". In prav pred enim tednom mi je Jerneja, ena od mojih učenk, ki ima doma posvojenčka, napisala, da se mi zahvaljuje tudi zato, ker sem jim privzgojila tako lep odnos do zavrženih kužkov. Takrat smo namreč vsako leto zbirali "konzervice" hrane za kužke in konec leta sva vse učence, ki so obiskovali krožek, z Dinom peljala v mariborsko zavetišče. Bilo nas je za dva avtobusa in darovali smo veliko hrane. Nato smo se v mariborsko zavetišče vsako leto vračali. Vem, da nam je takrat pomagala tudi družina Zadravec, ki je imela trgovine Tukano. Plačali so nam prevoz in počastili otroke s kosilom in še vstopnice za mariborski akvarij so nam dali. Čeprav je od tega že 25 let, nam je ostalo v lepem spominu.

Ko sva se jeseni nazadnje srečala, ste mi dejali, da ne veste, ali bo oddaja "zdržala" še eno leto. V resnici je ta negotovost pri vas prisotna prav vsako leto, tik pred začetkom nove sezone. Kot kaže, so vam sponzorji še vedno naklonjeni in ste polni zagona za nove zmage. Ste zdaj kaj bolj optimistični in verjamete, da se bova čez 7 let ponovno pogovarjala ob 30. obletnici "tačk"?

(smeh) Takrat bova z možem sicer že v pokoju, ampak mislim, da bodo naše Štiri tačke vseeno živele naprej. No, če dam besedo, jo ponavadi držim. Torej, če ne prej, se slišiva in vidiva čet 7 let!

Mitja Čehovin

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.