Facebook je poln raznih klicev na pomoč, večinoma v stilu: »Na tem pa tem mestu se zadržuje pes, ali kdo ve čigav je? / Sredi naselja sem našel sesne mladiče, kdo jih bo vzel? / K nam se je zatekel pes/mačka, kdo mu želi ponuditi dom? / Hranim 10 plus mačk in ker jih je preveč, bi jim rad poiskal nove domove.«  

Pod takimi objavami se načeloma najdejo komentarji dveh tipov. Tistih, ki se aktivno ukvarjamo s problematiko zapuščenih živali oziroma jo vsaj poznamo in se zavedamo globine teh problemov. In tistih, ki se jim zdi super in fino, da se živali pomaga čim hitreje, v smislu najdbe novega doma. Za njih je to zgodba s srečnim koncem, za nas nova kepa v želodcu, ker nam je kristalno jasno, da je kvaliteta oskrbe te živali zaradi pomanjkljivega znanja verjetno vprašljiva.

Zato mi »ta tečni« svetujemo, na koga naj se obrnejo, postavljamo “nadležna” vprašanja kot so: kje je zdaj pes/maček, ste obvestili zavetišče/društvo, ste peljali psa na odčitanje čipa, psa ne morete kar oddati nekomu drugemu, ste šli do veterinarja z živaljo, ste preverili dom v katerega ste oddali mačje bitje? Napišite lokacijo, da vam svetujemo, na koga se obrniti. 

Slej ko prej se najdejo še komentarji tretjega tipa, ki se zgražajo nad vsemi temi vprašanji in »rešitelje« kujejo v zvezde, nas pa kritizirajo. Ne zanima jih, kdo bo posvojil žival in če je sploh primeren skrbnik. Ali da mogoče potrebuje konkretno zdravstveno oskrbo in karanteno, ne pa »samo« ljubeč dom. Vidijo le idilično reševanje, ki pa dostikrat ni optimalno. Takim ljudem težko objasniš, kaj točno je narobe s takim reševanjem, ampak zaenkrat se še vedno trudim. Velikokrat poskušam namesto živalskih akterjev v zgodbi uporabiti ljudi. Tako me tudi v takih primerih zanima, ali bi zapuščenega dojenčka ravno tako oddali v roke prvemu, ki pride mimo in bi rad imel otroka? Verjetno ne. Že zato ne, ker za to obstajajo pristojne službe. No, tudi za živali obstajajo, tako zakoni, kaj narediti v primeru zapuščenih živali, kot primerno šolano osebje, kot tudi cel kup prostovoljcev, ki vemo precej na področju zaščite živali. Torej, če ne moremo najdenih otrok deliti naokoli kot bonbone, ne počnimo tega z živalmi. 

Žal ni vsaka pomoč dobra pomoč. Recimo sesni mladiči so zelo krhki in občutljivi, brez primerne oskrbe lahko poginejo v nekaj urah. To res niso bitja, ki jih lahko zaupaš kar vsakemu, pa čeprav dobronamerno. Podobno je pri hranjenju prostoživečk. Koliko je ljudi, ki jih samo hrani, ko se razmnožijo pa jih na hitro oddajo, seveda brez predhodne veterinarske oskrbe, da se bolezni širijo še na druge lokacije.

Ljudje pa takemu ravnanju ploskajo, »hvala, da ste poskrbeli zanje«, mi pa strižemo z ušesi, ker vemo, da je vprašanje, če bodo dočakali eno leto starosti. Kako lahko vem? Ker se s tem ukvarjam intenzivno že več let. Pa še marsikdo drug. Verjetno vsi, ki komentiramo že več let delamo na področju zaščite živali. Takih situacij srečamo malo morje. Na veterinah smo s temi reveži na dnevni bazi. Tudi na terenih smo redno in vidimo marsikaj. Tudi to, kako trmoglavi so ljudje in kako ne radi slišijo dobronameren, z dejstvi podkrepljen nasvet.

Včasih imam pomisleke, ali gre res za iskreno težnjo po pomoči ali bolj za dober občutek ob misli, da si naredil nekaj dobrega. In kdo sem zdaj jaz, da bom degradirala ta občutek? Kako si drznem? Važen je dober namen, ne kako bo končala žival.

Moje »kazanje s prstom« je vsem odveč, počutijo se napadene in kaj hitro dobim pod nos, da naj bom tiho in naj se ne oglašam iz kavča. Ali pa naj ne bom tečna, ali pa naj si jih potem sama vzamem domov. Veste kaj je ironično? Da nas bodo ti isti ljudje klicali, ko se bodo pri sosedu razmnožile mačke, ker jih je samo hranil in niso pravočasno ukrepali. Stvar hitro uide izpod nadzora, potem pa se od nas zahteva, da se mačke odpelje takoj, da jih nočejo več v bližini, ker delajo škodo.

Ko na koncu dneva potegnem črto in vidim, da se ljudem nikakor ne da dopovedati ničesar in živijo v svojem milnem mehurčku, se vedno znova sprašujem, kakšen smisel ima vse skupaj? Bolj ko se trudimo, slabše je na terenu. Potrebujemo novo zakonodajo, ki bo »prizemljila« tudi tiste ljudi, ki se jih prijazni nasveti ne dotaknejo. Da bomo končno lahko začeli s sistematičnim reševanjem te problematike in nehali špricati kapljice v morje.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.