V Sloveniji se v zadnjem obdobju vedno pogosteje razpravlja o odnosu človeka do živali, tudi do tistih, ki imajo status hišnih ljubljenčkov. Psi, mačke, ptice in številne druge živali niso več zgolj funkcionalni pomočniki pri delu ali varovanju doma, ampak vse bolj enakovredni člani gospodinjstev, ki jim namenjamo veliko pozornosti, časa in denarja. Prav zaradi tega se krepi potreba po bolj celoviti zakonski ureditvi področja zaščite živali, ki mora slediti tako sodobnim standardom dobrega počutja živali kot tudi praktičnim vprašanjem nadzora in odgovornosti lastnikov. Ena od pomembnejših novosti na tem področju je novela zakona, ki, poleg ostalega, uvaja obvezno čipiranje mačk.

Če so psi v Sloveniji že dolgo zakonsko obvezno čipirani, je področje mačk do nedavnega ostalo precej neregulirano. Mačke so namreč specifične živali: po eni strani so lahko hišni ljubljenčki, ki živijo izključno v zaprtih prostorih, po drugi pa so pogosto tudi delno ali popolnoma prostoživeče. Njihova populacija se v zadnjih desetletjih povečuje (v Sloveniji je skoraj 60.000 registriranih mačk, še več verjetno neregistriranih), kar postavlja pred družbo izzive, povezane z zapuščenimi mačkami, prekomernim razmnoževanjem ter obremenitvami za zavetišča in društva, ki skrbijo za mačke. Zakonodajalec je letos slednje naslovil s spremembo zakona, ki predvideva obvezno označevanje mačk z mikročipom. Cilj je jasen: omogočiti večjo sledljivost lastništva, zmanjšati število zapuščenih živali in izboljšati splošno dobrobit mačk v Sloveniji.

V praksi pa takšen ukrep odpira številna vprašanja in dvome. Na eni strani so argumenti v prid zakonu prepričljivi: čipiranje je razmeroma neinvaziven in hiter postopek, ki lahko močno poveča možnost, da se izgubljena mačka vrne lastniku. Hkrati predstavlja čip pomembno orodje za preprečevanje nezakonite trgovine z živalmi ter omogoča boljši nadzor nad odgovornimi in neodgovornimi lastniki. Na drugi strani pa se porajajo vprašanja glede izvajanja: kdo bo poskrbel za čipiranje prostoživečih mačk, kako učinkovito bo nadzorstvo in ali se zakon resnično loteva bistva problema – neodgovornega lastništva.

Ob tem se odpira še širša razprava o odnosu do mačk v slovenski družbi. Čeprav so psi praviloma bolj vezani na človeka in se jih v vsakdanjem življenju lažje nadzoruje, mačke pogosteje ohranjajo določeno stopnjo svobode in neodvisnosti. Veliko jih prosto hodi iz hiše ali stanovanja v okolico, kjer se mešajo s prostoživečimi populacijami. Zaradi tega so mačke specifičen izziv za zakonodajo: medtem ko se psa skoraj vedno povezuje z lastnikom, je pri mački meja med “domačo” in “prostoživečo” lahko zabrisana. Novela zakona zato trči ob realnost, v kateri črno-belih rešitev skoraj ni.

Slovenija pri tem ne stopa na povsem neznano področje. V številnih evropskih državah je obvezno čipiranje mačk že dolgo del zakonodaje. Tako na primer na Nizozemskem in v Belgiji velja stroga politika, ki poleg čipiranja vključuje tudi obvezno sterilizacijo mačk. Tovrstne prakse dokazujejo, da je mogoče z zakonskimi ukrepi doseči pomembne spremembe, a hkrati zahtevajo dobro premišljeno izvedbo, dovolj finančnih sredstev in močno podporo javnosti. Slovenska različica zakona bo morala svojo učinkovitost šele pokazati, pri čemer bodo odločilni predvsem način implementacije, nadzor in sodelovanje različnih deležnikov – od veterinarjev in zavetišč do občin, posameznih lastnikov in seveda države, ki je že ponudila svojo roko s subvencioniranjem čipiranja.

Uvodoma je torej mogoče ugotoviti, da novela zakona o obveznem čipiranju mačk v Sloveniji ni zgolj tehnična sprememba, ampak poseg, ki ima potencialno široke družbene, ekonomske in etične posledice. Predstavlja poskus zakonodajalca, da se sooči z naraščajočimi težavami na področju zapuščenih živali, a hkrati sproža pomembna vprašanja o tem, kako daleč lahko država poseže v zasebno lastništvo in kako zagotoviti, da bodo ukrepi resnično prispevali k dobrobiti živali. Prav zaradi teh dilem si zakon zasluži temeljito analizo, ki ne bo upoštevala zgolj prednosti, ampak tudi potencialne pasti ter iskala rešitve, kako zakon prilagoditi realnim razmeram na terenu.

Zakonska podlaga in cilji

Novela zakona o zaščiti živali določa, da je čipiranje mačk obvezno za vse lastnike. Vsaka mačka, ki živi pri človeku, bo morala imeti vstavljen mikročip, preko katerega bo zabeležena v centralnem registru. Mikročip bo vseboval osnovne podatke o živali in njenem lastniku, kar bo omogočalo enostavno identifikacijo v primeru izgube, zapustitve ali morebitne zlorabe.

Postopek čipiranja izvajajo izključno veterinarske organizacije, ki imajo pooblastila za opravljanje tovrstnih posegov. Novela predvideva tudi obvezno registracijo v centralni evidenci hišnih živali, ki je povezana z Veterinarsko upravo Republike Slovenije (UVHVVR). Ta evidenca bo omogočala hiter dostop do podatkov, kar je ključno za zavetišča, veterinarje in inšpektorje. Če bo najdena zapuščena ali poškodovana mačka, se bo z odčitkom mikročipa lahko ugotovilo, kdo je njen lastnik, in s tem tudi odgovornost za žival.

Uradni cilji zakona so večplastni. Najprej gre za zmanjšanje števila zapuščenih živali, saj bo vsaka mačka imela sledljivega lastnika. Drugi cilj je lažje vračanje izgubljenih mačk njihovim lastnikom, kar bo zmanjšalo stres tako za živali kot za ljudi. Tretji cilj pa je večji nadzor nad rejsko in trgovsko dejavnostjo, saj bo obvezna registracija onemogočila anonimno prodajo mladičev in s tem zmanjšala možnosti za nelegalno trgovino.

Novela se umešča v širši okvir evropske zakonodaje. V številnih državah Evropske unije je obvezno čipiranje mačk že dolgo uveljavljeno. Na primer, v Belgiji in na Nizozemskem so poleg čipiranja uvedli še obvezno sterilizacijo mačk, saj se je izkazalo, da je le kombinacija obeh ukrepov učinkovita pri omejevanju populacije (!). V Nemčiji in Avstriji so pristopi različni – nekatere dežele ali regije zahtevajo čipiranje in registracijo, druge pa ukrep še vedno priporočajo prostovoljno. Slovenija se s svojo novelo uvršča med države, ki želijo področje bolj sistematično urediti in zmanjšati zaostanek pri obravnavi mačk v primerjavi s psi.

Obveznost čipiranja pa ne prinaša le koristi, temveč tudi administrativne in finančne obremenitve, ki jih je država prepoznala in za katere je uvedla ukrep subvencioniranja čipiranja do 30 €. To pomembno zmanjša finančno breme lastnikov in spodbuja sodelovanje, hkrati pa zmanjšuje tveganje, da bi zakon ostal le na papirju.

Prednosti obveznega čipiranja

Mikročip omogoča hitro identifikacijo lastnika, kar je ključnega pomena za mačke, ki se rade oddaljujejo od doma ali pa se kot notranje mačke nehote izgubijo. Odčitavanje čipa pri veterinarju ali v zavetišču omogoča hitrejše vračanje izgubljene mačke in zmanjšuje stres za žival in lastnika.

Vsaka mačka naj bi tako imela evidentiranega lastnika, kar preprečuje izogibanje odgovornosti pri zapustitvi ali zanemarjanju. Čipiranje tudi omogoča boljši nadzor nad lastništvom in zmanjšuje anonimno oddajanje mladičev.

Z obveznim čipiranjem in registracijo bo otežena anonimna prodaja mladičev brez zdravstvene oskrbe ali iz sumljivih virov. Zmanjšanje števila anonimnih zapuščenih mačk pa pomeni tudi manjši pritisk na zavetišča in občine, sredstva pa se potem lahko preusmerijo v preventivne programe.

Obvezno čipiranje pošilja jasno sporočilo: mačke so živa bitja, katerih življenje in dobrobit zahtevata resen pristop.

Država je uvedla, kot smo že omenili, subvencijo do 30 €, kar bistveno znižuje stroške, subvencija pa omogoča, da strošek za večino lastnikov ne presega realnih možnosti, kar povečuje verjetnost upoštevanja zakona.

Izzivi in problematika pri izvajanju

Lastniki na podeželju ali tisti z bolnimi, starimi ali plašnimi mačkami se lahko še vedno soočajo z logističnimi težavami. Posebno vprašanje predstavljajo prostoživeče mačke, ki jih je težko ujeti in čipirati, kar zahteva organiziran odlov in sodelovanje društev. Mačke se pogosto gibljejo zunaj brez nadzora, zato bo celovito sistematično preverjanje težavno.

Čeprav je čipiranje minimalno invaziven poseg, nekateri lastniki občutijo, da država pretirano posega v njihovo pravico odločanja o živali. Zato je pri tem pomembno jasno komunicirati koristi za žival in lastnika. Čipiranje tudi povezuje žival z lastnikom, kar včasih lahko sproži spore o lastništvu, če žival zamenja “lastnika” brez jasnega dogovora.

Skupno gledano je zakon dober v osnovni nameri, a mora biti podprt s subvencijami, osveščanjem in podporo društvom s strani države, da bo res učinkovit.

Poseben primer: prostoživeče mačke

Prostoživeče mačke pogosto nimajo jasnega lastnika, hranijo pa jih ljudje v okolici. Za te mačke je čipiranje logistično težje izvedljivo in bo treba določiti, kako se jih bo čipiralo, oziroma koga se bo določilo kot lastnika – ena od opcij je, da lastništvo prevzame občina.

Namesto čipiranja je za prostoživeče mačke – pa tudi lastniške - vsaj enako pomembna sterilizacija, kar preprečuje prekomerno razmnoževanje in dolgoročno stabilizira kolonije.

Društva in zavetišča bi lahko organizirala ulov, sterilizacijo in vračanje mačk. Država in občine pa bi morale zagotoviti finančno podporo, sicer se breme preveč prevali na prostovoljce, oziroma društva.

Ulov in čipiranje prostoživečih mačk je lahko drago in logistično zahtevno. Zato je smiselno več vlagati tudi v sterilizacijo in podporo društvom.

Odzivi

Veterinarji načeloma podpirajo čipiranje kot varen in minimalno invaziven postopek, ki olajša vračanje izgubljenih mačk in nadzor nad odgovornimi lastniki.

Društva povečini vidijo čipiranje kot enega ključnih ukrepov za zmanjšanje zapuščenih mačk, a pogosto poudarjajo, da bi pri nadzoru populacije zelo pomagalo tudi subvencioniranje »obveznih« kastracij/sterilizacij.

Lastniki so lahko razdeljeni: podpora je načeloma višja v urbanih gospodinjstvih, skeptičnost pa potencialno naraste na podeželju in pri tistih, ki imajo prostoživeče ali več mačk.

In kaj bi bile možne izboljšave in priporočila na omenjeno novelo zakona?

Ene od teh so subvencije in finančna pomoč – država subvencionira do 30 €, lahko pa bi uvedba mobilne veterinarske akcije, tudi v sodelovanju z lokalnimi društvi za zaščito živali in zavetišči. Seveda je pri temu ključna podpora društvom in zavetiščem, za kar bi bili potrebni stalni proračunski viri za sterilizacije in oskrbo. Poleg tega bi imele pomembno vlogo tudi izobraževalne kampanje – osveščanje lastnikov o koristih čipiranja in sterilizacije. To je le nekaj idej, ki so seveda diskutabilne tudi s strani strokovnjakov v imenu implementacije novih, oziroma okrepitve že obstoječih praks.

Zakon o čipiranju mačk tako prinaša jasne koristi: povečanje odgovornosti lastnikov, zmanjšanje zapuščenih živali, lažje vračanje izgubljenih mačk. A njegova uspešnost bo odvisna od podpore lastnikov, financiranja in podpore s strani države na dolgi rok in sodelovanja društev. Če bo zakon spremljan s celovito strategijo, lahko postane zgled dobre prakse. Ravnovesje med dobrim namenom in realnostjo bo tako ključ do njegovega uspeha v praksi.

Bojan Rojko

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime