Novo leto prinaša priložnost za razmislek in nove začetke. To kolumno bom posvetila temi, ki je v središču današnje svetovne problematike – specizmu in veganstvu. Ta tema ni le etičnega pomena, temveč zajema širša vprašanja okolja, zdravja in pravičnosti do vseh živih bitij. Verjamem, da lahko z boljšim razumevanjem teh konceptov skupaj gradimo bolj sočutno in trajnostno družbo.

V svetu, kjer človeška vrsta nasilno obvladuje vse, kar jo obdaja, je specizem ena najbolj zakoreninjenih oblik diskriminacije. Specizem je ideologija, ki opravičuje neenako obravnavo živih bitij zgolj na podlagi njihove vrste. Tako kot rasizem, seksizem ali druge oblike diskriminacije, tudi specizem zanemarja moralno vrednost živih bitij, ki ne pripadajo človeški vrsti.

V večini zahodnih kultur so psi cenjeni kot družinski člani, ki jih ljubimo, negujemo in spoštujemo. Hkrati pa prašiče – ki so prav tako čustvena, inteligentna in družabna bitja – vzrejamo v intenzivnih pogojih za prehrano, pri čemer se zanemarjajo njihove osnovne potrebe.

V živalskih vrtovih zapiramo prostoživeče živali v omejene prostore, da bi jih ljudje lahko opazovali. Medtem ko obsojamo zapiranje ljudi ali celo psov v majhne kletke, enako dejanje nad levi, tigri, medvedi ali sloni opravičujemo. Medveda, ki naravno prepotuje več deset kilometrov dnevno, zapremo v majhno ogrado v živalskem vrtu, pri tem pa trdimo, da je to "izobraževalno" ali "za ohranitev vrste." Njegove osnovne potrebe po gibanju, socialni interakciji in svobodi ignoriramo.

Krave, prašiči, kokoši in druge rejne živali so pogosto obravnavane zgolj kot "proizvodne enote" ali "viri" hrane, ne pa kot čuteča bitja. Na primer, krave v mlečni industriji so umetno oplojene, njihova teleta pa so takoj po rojstvu odvzeta in končajo v klavnici. Kljub temu se ta praksa opravičuje s prepričanjem, da je mleko "namenjeno ljudem" in da je dobrobit živali manj pomembna od ekonomske koristi za ljudi. Kravam se zanika osnovna pravica do družinskih vezi in naravnega vedenja zgolj zato, ker pripadajo vrsti, ki jo ljudje uporabljajo za pridobivanje mleka. Podobne prakse pri ljubljenčkih, kot so psi in mačke, bi bile v družbi nedopustne in obsojane.

Vsako leto na milijonih živali, kot so miši, podgane, opice in zajci, izvajamo boleče in invazivne znanstvene poskuse za testiranje zdravil, kozmetike ali kemikalij. Te živali trpijo v laboratorijih, medtem ko bi bil takšen odnos do ljudi in njihovih "najboljših prijateljev" nedopusten in zakonsko prepovedan v večini evropskih držav.

Prostoživeče živali, kot so medvedi, jeleni in volkovi, so pogosto tarče trofejnega lova, kjer jih ljudje ubijajo zaradi zabave, prestiža ali zbiranja njihovih delov, kot so rogovi, glave ali kože. Lovci plačujejo ogromne vsote denarja za dovoljenje, da lahko ubijejo te živali, čeprav to nima nobene neposredne koristi za preživetje človeka.

Primeri kažejo, kako specizem oblikuje naša dejanja in norme, kjer interese ljudi postavljamo daleč nad interese živali, ne glede na to, kako nesorazmerna in neupravičena je takšna obravnava. Ta razlika v obravnavi temelji izključno na vrsti, ne pa na dejanskih značilnostih živali, kot so sposobnost čutenja, inteligenca ali želja po življenju, kar jasno odraža specizem. Če bi podobno diskriminirali ljudi na podlagi rase, spola ali drugih nepomembnih razlik, bi to takoj prepoznali kot krivično. V primeru živali pa to pogosto opravičujemo zaradi kulturnih norm ali ekonomskih interesov.

Specizem izvira iz zgodovinsko in kulturno zakoreninjenih prepričanj, ki temeljijo na antropocentrizmu – ideji, da je človek osrednje in najpomembnejše bitje na svetu. Ta pogled je globoko ukoreninjen v kulturi, religiji in tradicijah, kjer so živali pogosto obravnavane kot manjvredne, brez duše ali zmožnosti trpljenja. Ta zmotna prepričanja se še danes ohranjajo v vsakdanjih odločitvah – od prehrane do mode in znanstvenih raziskav.

Mnoge religije, zlasti tiste, ki izhajajo iz Zahodnega sveta (npr. krščanstvo, judovstvo, islam), učijo, da je človek ustvarjen po "božji podobi" in mu je podeljena oblast nad naravo in živalmi. Tako v Svetem pismu (1. Mojzesova knjiga 1:26–28) piše, da naj človek "gospoduje" živalim. Takšna miselnost je utrdila prepričanje, da so živali manjvredne in namenjene človekovemu izkoriščanju.

V zgodovini zahodne filozofije so misleci, kot je Aristotel, trdili, da so živali naravno podrejene ljudem, saj naj bi bile brez razuma in morale. René Descartes je kasneje živali obravnaval kot "stroje" brez zavesti ali občutenja bolečine, kar je dodatno opravičevalo njihovo izkoriščanje. Takšna prepričanja so vplivala na znanstveni in kulturni pogled na živali kot na orodje za človekovo korist. Z razvojem tehnologije in industrializacije je človek še bolj utrdil svojo vlogo "vladarja" narave. Industrijsko kmetijstvo, lov, rudarjenje in širjenje mest so pogosto temeljili na izkoriščanju živali in naravnih virov brez pomislekov o posledicah.

Specizem se prenaša tudi skozi vsakodnevne običaje, prehranske navade in tradicije. Ljudje od otroštva naprej sprejemamo razvrščanje živali – na primer ljubljenčke (pse in mačke), delovne živali (konje) in živali za prehrano (krave, prašiče, kokoši) – kar normalizira neenakopravno obravnavo vrst.

A čas je, da se soočimo s tem vprašanjem in poiščemo poti k pravičnejšemu svetu. Ena od teh poti je veganstvo, življenjski slog, ki ima globoke korenine v človeški zgodovini in predstavlja ključ do reševanja etičnih, okoljskih in zdravstvenih izzivov.

Veganstvo je etičen odgovor na specizem, saj zavrača diskriminacijo živali na podlagi vrste in spodbuja enakovredno obravnavo vseh živih bitij. Ni modna muha sodobnega časa. Filozofi, kot sta Pitagora in Platon, so zagovarjali nenasilje nad živalmi, medtem ko so v mnogih religijah – na primer v hinduizmu, budizmu in džainizmu – živali obravnavane kot bitja z duhovno vrednostjo. V 20. stoletju se je gibanje za pravice živali razširilo po vsem svetu, danes pa je veganov na svetu več kot 79 milijonov.

Bistvo veganstva je preprosto: živali niso naša lastnina in niso tu, da bi jih izkoriščali. Živali trpijo na podoben način kot ljudje – njihova čutila imajo razvite sisteme za bolečino, strah in veselje. Ko enkrat sprevidimo, da ni etične razlike med psom, kravami, prašiči ali kokošmi, postane jasno, da so meso, mleko in jajca nepotrebna krutost.

Poleg etike veganstvo naslavlja tudi pereč okoljski problem. Industrijska pridelava mesa, mleka in jajc je eden največjih virov emisij toplogrednih plinov, uničevanja gozdov in onesnaževanja voda. Podatki Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) kažejo, da bi prehod na rastlinsko prehrano drastično zmanjšal obremenitev okolja.

Premagovanje specizma zahteva spremembo miselnosti in dejanj. Začeti moramo z izobraževanjem, ki spodbuja sočutje in kritično razmišljanje o naših vrednotah. Pogovori o pravicah živali naj postanejo del šolskih kurikulov, medtem ko lahko vsak posameznik prispeva s spremembo svojih navad.

Vegani po vsem svetu delujejo kot ambasadorji nenasilja in pravičnosti. Organizacije, kot so PETA, Animal Equality, WWF, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice in Vegan Outreach, širijo sporočilo o pravicah živali in pomenu rastlinske prehrane.

Specizem je ena od tistih oblik diskriminacije, ki jo lahko končamo z zavestnimi odločitvami. Veganstvo ni zgolj osebna izbira, temveč moralni imperativ, ki izraža spoštovanje do vsega živega. Ko se odločimo za veganski način življenja, ne prispevamo zgolj k reševanju planetarnih kriz, ampak tudi gradimo boljši svet za vse.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.