Novo leto je stopilo skozi vrata in jaz se ob vseh izgubljenih in pogrešanih živalih vse bolj sprašujem, kam pljuje naš odnos do živali. Informacij o primerni oskrbi in dobrobiti živali je več kot kdaj koli prej. Odnos do živali pa je vse slabši. Marsikdo se ne bo strinjal s to trditvijo, ampak ko prebiram komentarje na kakršnokoli temo glede živali, je še vedno prevelik procent takih, ki jih dojemajo kot stvari. Velika večina komentarjev pa je takih, da se imajo za ljubitelje živali, vendar zanje zelo slabo skrbijo. Recimo zasledila sem objavo skrbnika psa, ki je pobegnil iz dvorišča, zaradi poka petard. Gospod se je jezil na vse, ki mečejo pirotehniko in njih krivil za pobeg psa. Ljudje smo ga opozorili, da je za varnost psa konec koncev odgovoren on, kajti na to kot skrbnik lahko vplivaš, na vse zunanje dejavnike žal ne moreš. Enako je z vsemi, ki v bližini cest spuščajo ven mačke, in ko jih kdo povozi, so za njegovo smrt krivi oni. Nihče od teh ljudi se ne vpraša, zakaj nisem mačke bolje zaščitil. Zakaj sem jo spuščal ven, če vem, da je poleg moje hiše prometna cesta. Sem in tja, kdo dojame, da cesta je problematična in se odloči, da mačk ne bo več imel, ker jim vse povozijo in otroci jokajo in je to prehudo. Ne naredi pa jim v glavi tistega klika, da bi za varnost mačke lahko poskrbel bolje in ne bi bilo za to potrebne nobene smrtne žrtve in nobenih pretočenih solza.

Nekako postaja vsesplošni trend, da ljudje nismo sposobni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, sploh tista, ki so v škodo nekomu. V našem primeru so to živali. Za pobege so krivi tisti, ki mečejo pirotehniko, za povožene živali so krivi vozniki avtomobilov, za ups legla so krivi tisti, ki spuščajo nekastrirane pse po vasi, za oddaje zaradi selitev so krivi lastniki stanovanj, ki ne dovolijo živali, za blato do vimen je krivo vreme, za shirane krave so krive psihične težave. Seznam je dolg v neskončnost, izgovorov za našo malomarno oskrbo je ogromno. Ko pa komu naliješ kozarec čistega vina, se pa začne boj za čisto vest. Ker resnici na ljubo, ne verjamem, da ljudi, ki vse to počnejo ne gloda vsaj kanček krivde ob različnih situacijah. Jaz si lastno malomarnost ob skrbi za živali zelo težko oprostim in se je zavedam. Tudi če bom izgubila mačka, ki ga edinega spuščam ven, vem, da je to moja odgovornost in krivda, ker ne poskrbim za njegovo animacijo, varnost na drugačen način.

Trenutno se mi zdi odnos do živali sila čuden, ker imaš ljudi, ki so prepričani, da so dobri skrbniki, čeprav imajo bolne, nesterilizirane in nekastrirane živali, ljudi, ki redno oddajajo mladiče, hranijo živali z nekvalitetno hrano, ne poskrbijo za osnovne stvari, na drugi strani imaš ljudi, ki živali iz ljubezni hranijo preveč, jim pustijo, da lulajo in kakajo na plenične podloge v stanovanjih in hišah, jih imajo cele dneve le zaprte v malih kletkah, rinejo v njihov osebni prostor in ne vedo, kako se lotiti njihovih neprimernih vedenj. Ne ena ne druga skrb ni ok, ni odgovorna, ni primerna. Tako eni kot drugi, se bodo počutili napadeni, če boš izpostavil karkoli od naštetega. Definicija odgovornega in dobrega skrbnika je na prvi pogled sila preprosta. To je oseba, ki živali nudi čim boljše življenjske pogoje, ki čim bolj spominjajo na pogoje v naravi, hkrati poskrbi za njeno varnost, zdravstveno stanje, predvsem pa na psihično stabilnost, ki je med udomačenimi živalmi že prava redkost. Nekako se mi zdi, da smo se ljudje preveč odtujili od narave in izgubljamo kompas v smislu opazovanja okolice, lastnega počutja in konec koncev počutja živali.

Stremimo zgolj k iskanju lastnega udobja in ugodja ne glede na okolico in morebitne žrtve. To bi pojasnilo recimo metanje petard in raket. Pojasnilo bi tudi slabo oskrbo goveda in ukvarjanje s procesnimi napakami, pojasnilo bi marsikaterega psa, ki je celo življenje pripet na verigi in marsikaterega psa, ki po dveh letih, ko ni več mladič, išče nov dom. In tukaj so tudi nakupi rib in akvarijev, ki niso primerni zanje in zbiranje živali, čeprav nismo sposobni poskrbeti niti zase. Pojasnilo bi tudi to, da se imajo ljudje za ljubitelje živali, hkrati pa jih jedo. Zgroženi so ob misli, da bi pojedli mačko ali psa, nimajo pa težav z uživanjem drugih živali. Pojasnilo bi tudi nenormalno željo po pobijanju divjih živali, ker menda delajo škodo. Vse to so dejanja, ki izhajajo iz nas. Posamezniki stremimo k temu, da se mi počutimo dobro, zato najdemo sto in en izgovor za slabo oskrbo, zato kažemo s prstom na druge in se tolažimo, da smo dobri, čeprav v resnici nekomu škodimo.

Poimenujte to kakor koli, dejstvo je, da zaradi tega živali trpijo. In to vse bolj. Psov in mačk je zaradi teh nagibov preveč. Ogromno jih je povsem psihično uničenih in ne bodo nikoli dobili nove priložnosti za lepše življenje. Ogromno jih išče domove in jih bo zamenjalo še nekaj, preden bodo prišli do tistega pravega odgovornega posvojitelja. Veliko živali umre prezgodaj zaradi naše neodgovornosti, egoizma, sebičnosti, nezrelosti, neznanja, ugodja. In sprašujem se, kako iztiriti ta vlak pogube, ki ne bo pokopal samo živali, ampak tudi nas samih. Mar smo res tako zelo vase zavarovana bitja, da ne vidimo kaj počnemo s svojimi dejanji? Da nismo sposobni videti prav nič drugega kot sebe in svoje zadovoljstvo? Mar ni lepše deliti lepih stvari kot pa žalostnih? Še boljše vprašanje je, zakaj nismo sposobni sami sebi priznati, da delamo nekaj narobe in to popraviti? Zakaj še naprej delamo škodo drugim, kljub vsem opozorilom in informacijam, ki so danes na voljo?  Čemu se nam zdi pomembno vztrajati pri lastnem prav, ki je narobe za ostale vpletene? Krasen primer je lani odvzeto govedo, ali pa psica z ogromnim tumorjem, ki ji lahko pomaga le še odrešilna injekcija, inšpekcija pa se je odločila, da jo vrne skrbnikom, ki so menja, da psica ne trpi. Živali trpijo, ker ne znamo njihovega jezika, ker tudi, ko vidimo njihovo nelagodje in bolečino, še vedno mislimo le nase in na svoje užitke. Ker smo se tako zelo odtujili od narave, da nas bo pokopala in nam izstavila račun za vse grozote, ki jih počnemo, ne da bi se zavedali, da to pomeni naš konec. Kako torej iztiriti vlak, ki drvi proti propadu? Tako, da vsak začne pri sebi in se pri čisto vsakem dejanju svojega delovanja vpraša, ali to komu škoduje in kako? Kaj lahko naredim, da bo moji živali lažje, lepše, prijetnejše? Kako lahko maksimalno poskrbim za njo? Kako lahko pomagam vsem tistim, ki nimajo skrbnika? Kako lahko prispevam k manjšemu številu psov in mačk? Kako lahko najbolje pomagam živali v stiski? Vse to so vprašanja, na katera bi si morali odgovarjati vsi, čisto vsak dan, vedno znova in znova. Le tako bomo morda prišli do zavedanja lastnih dejanj in do prevzemanja odgovornosti zanje. Zato začnimo čim prej, ker se naš vlak vozi vse hitreje in je prepad vse bližje.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.