Ste se kdaj vprašali, kako vaš pes vedno najde pot domov – tudi če ste zavili čisto novo pot, šli čez gozd in mimo treh zajcev? To ni čarovnija. To je pasja orientacija. In verjemite – v tem so pravi mojstri.

Nos, ki “vidi” več kot oči

Pasja sposobnost za orientacijo ni nekaj, kar bi se lahko naučili kot trik. To je prirojena veščina, ki temelji predvsem na eni stvari: neverjetnem nosu. Psi s svojim vohom zaznajo vonjave, ki jih mi niti pod razno ne moremo zaznati. In ne govorimo samo o svežih sledovih – psi lahko sledijo vonjem, starim tudi več dni ali celo tednov. Vsaka oseba, žival, vsaka stopinja za seboj pusti svoj »dišeči podpis«, ki ga pes prebere kot odprto knjigo.

Pasji GPS: nos + spomin + naravni znaki

Poleg vrhunskega voha imajo psi tudi odličen prostorski spomin. Zapomnijo si, kje so že hodili, prepoznavajo znake v okolici, kot so oblike dreves, potke, vonji in celo zvoki. In ne samo to – psi se pri orientaciji znajdejo tudi po soncu, zvezdah, terenu in celo zemeljskem magnetnem polju. Ja, prav ste prebrali. Pasji “kompas” je bolj sofisticiran, kot bi si mislili.

Izkušnje štejejo

Tako kot mi, se tudi psi učijo iz izkušenj. Če so imeli na določenem kraju lepo izkušnjo (na primer ste tam vedno izvlekli priboljšek iz žepa), si bodo to zapomnili in se tja radi vračali. Njihova orientacija ni le nagon – je kombinacija zaznav, izkušenj in spomina.

Pasji junaki vsakdana

Zaradi teh sposobnosti so psi nepogrešljivi pri številnih nalogah:

• reševalni psi iščejo ljudi v naravi ali po ruševinah,
• goniči sledijo divjadi,
• psi vodniki pa vsak dan vodijo slepe ali slabovidne osebe varno skozi mesto.

Dober pes vodnik si ne le zapomni pot, ampak zna opozoriti na ovire, spremembe v terenu, promet ali semaforje. Nič čudnega, da pravimo, da je pes človekov najboljši prijatelj – včasih tudi najboljši navigator.

Ko vaš kuža sam zavije v pravo ulico, gre čez travnik in brez težav pride do domače ograje, ne gre za srečo. Gre za neverjeten nabor sposobnosti, ki jih mi lahko samo občudujemo.

Če bi imeli mi tak voh in občutek za prostor, bi zlahka pustili telefon doma – in se še vedno brez težav znašli. Do takrat pa – sreča, da imamo pse!

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime