PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE
Piše: Marko Stojanović, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov
Preden sem natipkal prvo črko tega prispevka, sem se ob branju zgražal nad člankom o Wally Conronu – »izumitelju« pasme Labradoodle. Čisto na kratko:
»Za slepo gospo s Havajev, ki potrebuje psa pomočnika, je bilo treba najti psa, ki bo tudi hipoalergen, saj ima njen mož močno alergijo. Nič lažjega, si je mislil Conron, in se odločil za kodra. V treh letih je kar 33 kodrov skušal trenirati za psa pomočnika, toda nihče izmed njih ni opravil testa.«
Zato se je odločil, da bo križal pudlja, z alergikom primerno dlako, in pasmo, ki ima velik potencial za nalogo pasjega pomočnika – labradorca. Samo ime »Labradoodle« je bila marketinška poteza, s katero si je pomagal najti začasne in stalne domove za mladiče. Mati narava ima namreč smisel za humor in ji ni možno naročiti pravega razmerja med obema pasmama. Da bi dobil želeno različico, je namreč moral načrtovati kar nekaj legel. Do »popolnega mladiča«, ki bi ustrezal vsem postavljenim pogojem, je bila dolga pot. Večina potomcev ni imela hipoalergene dlake, od teh je bilo še manj takšnih, ki bi imeli vedenjske in karakterne lastnosti pasjega pomočnika. Vsi mladiči pa so dobili domove bistveno lažje zato, ker so bili pripadniki »nove dizajnerske pasme«. Niso bili »navadni mešanci«. Kakšno spremembo naredi malo marketinga in nova beseda, čeprav je paket, ki ga dobiš isti!
Zgrozil me je konec članka v katerem Wally pravi: ”Odprl sem Pandorino skrinjico, to sem naredil. Veliko ljudi vzreja samo za denar, za pse jim ni mar.” Pravi namreč, da je ustvaril katastrofo, da je naredil veliko škode dobrim vzrediteljem in spodbudil delo šarlatanov.
Ob zadnji izjavi je moja leva obrv skočila visoko, medtem ko desna padla skoraj na oči. Kako je z »izumom« nove pasme škodil dobrim vzrediteljem? V svoji karieri še nisem slišal za dobrega vzreditelja, ki bi imel problem s prodajo mladičev. Večina res dobrih in prizadevnih vzrej ima mladiče rezervirane še preden samica sreča samca. Začel sem razmišljati globlje. Je morda problem to, da je pasma, ki jo je izumil, zadela tržno nišo? Da je zaradi tega padlo povpraševanje po labradorcih, morda pudljih? Morda. Ta misel me je pripeljala do današnjega članka …
Sprašujem se – Ali smo zaključili z razvojem pasem? Kako to, da v času, ko je večina pasem izgubila svojo primarno uporabnost, ni ne duha in sluha o novih? V Sloveniji je v letu 2020 še vedno najbolj vzrejana pasma nemški ovčar, na sedmem mestu je border collie. Po zadnjih številkah, ki sem jih uspel najti, imamo v Sloveniji približno 240.000 psov. Od tega lahko sklepamo, da jih vsaj 50.000 spada v kategorijo »ovčarskih psov«. Smešno je, da bi to pomenilo, da imamo 1 ovčarskega psa na vsaki 2 ovci v Sloveniji. Podatki namreč kažejo, da imamo okoli 110.000 prijavljenih ovac. Žalosten pa je zaključek, da kljub temu noremu razmerju še vedno poslušamo o volkovih, ki jedo ovce. O medvedih, ki vdirajo na pašnike in jih je treba nujno postreliti. V to ne verjamem, vsekakor pa lahko brez slabe vesti trdim, da večina ovčarskih pasem ne opravlja ovčarskega dela.
Kaj pa lovske pasme? V zadnjih 10-ih letih se je na naše tečaje prijavilo ogromno število lovskih psov. Žal pa takšnih, ki bi jih lastniki uporabljali za lov, ne bi preštel niti na prste ene roke. Glede na našteto lahko brez težav sklepam, da se večina ovčarskih in lovskih pasem ne proda, niti ne kupi, za namen za katerega je bila pasma razvita. Mogoče je to tudi eden večjih razlogov, zakaj se marsikateri od psov znajde v zavetišču. Preprosto ni primeren za nalogo, za katero so si ga ljudje omislili. Sicer se pasje šole trudijo ta problem rešiti z različnimi programi, ki naj bi zapolnili delovno luknjo in potrebo po mentalni simulaciji, ampak se mnogokrat izkaže, da vodniki nimajo dovolj interesa, časa ali pa znanja, da bi psu potrebo po tovrstnem življenjskem slogu zapolnili. Posledica so nezaželena vedenja psa, nezadovoljen pes in nezapolnjena pričakovanja vodnika. Krivdo lahko navržemo tako na vodnike, ki se niso dobro pozanimali kaj kupujejo, kot tudi na vzreditelje, ki so prodali psa, vedoč da ne gre v okolje, v katerem bi lahko s svojim potencialom cvetel. Morda pa trg in ponudba ne ustrezata povpraševanju in željam splošne populacije. Če bi na trgu avtomobilov prodajali samo športne avte, bi ljudje nabavljali športne avte. Kljub temu, da bi vsi vedeli, da avto, ki gre 250km/h v 5 sekundah ni primeren za mladega voznika ali za ostarelo osebo. Če trg ne bi prilagodil ponudbe, bi bilo posledično več nesreč in nezadovoljstva s transportom na sploh. Za razliko od avtomobila pa psa ne moreš kar zamenjati, prodati ali pustiti v garaži. No … lahko in žal se to tudi dogaja. Psi na verigah, pozabljeni v pesjakih, zavrženi na ulici ali oddani v zavetišče …
Da bi lahko iskali rešitev za problem, se moramo najprej vprašati, kaj ljudje sploh iščejo. Za ta del nimam statistik in je le moje osebno mnenje, ki ga vlečem iz svoje 10-letne kariere kinologa, iz pogovorov z mnogimi vodniki in iz dela z začasniki ter zavrženimi psi.
Velika večina ljudi izbere psa za družabnika. Psa, ki bi jim delal družbo, bil družinski član, odporen na dotik in dober z otroci. Da ne bi puščal veliko dlake. Ne bi bil nagnjen k lajanju. Psa, ki bi ga lahko vzeli povsod s seboj. Psa, ki ne potrebuje veliko konkretnega dela in treninga. Takšnega, ki bi bil zadovoljen z dnevnimi sprehodi, obiskom bližnjega potoka, tekanja z otroci in metanjem palice. Takšnega, ki bi lahko šel na lokalne hribčke ali pa cel dan preležal na kavču. Psa, ki je lahko brez težav sam v času njihove odsotnosti in ni nagnjen k ločitveni tesnobi. Znotraj tega opisa se razlike pojavljalo predvsem v velikosti pasme in količini dlak, ki so jo ljudje pripravljeni tolerirati. Mnogi ljudje, ki živijo sami, si zaradi potrebe po varnosti, želijo še večjega psa, vendar naj bi ustrezal prejšnjemu opisu. Enako velja za rekreativne športnike, ki si želijo psa za tek ali kolesarjenje. Slednji pogosto v vsej »športni evforiji« storijo napako in izberejo kakšno ekstremno delovno pasmo, kjer se hitro izkaže, da morda vseeno ne tečejo dovolj pogosto in kolesarijo bistveno premalo. En večjih dejavnikov, ki ga ljudje pogosto spregledajo pri izbiri, pa je tudi podnebje v katerem živimo. Zelo vroča poletja in mile zime zelo omejijo primernost marsikatere pasme. Predvsem brahicefaličnih psov (mopsi, francoski buldogi ...).
Mojo teorijo potrjuje statistika povečanja števila vzrediteljev, ki vzrejajo pasme za omenjeno ciljno publiko: na drugem mestu najbolj vzrejanih pasem v Sloveniji je cavalier king charles spaniel, tretji so cottončki, sledijo jim tibetanski terierji (ki dejansko ne spadajo med terierske pasme in so ime dobili na podlagi podobnosti), pritlikavi nemški špic (pomeranec) in mali angleški hrt.
Manjših pasem, ki ustrezajo pogojem družabnika, je precej in postajajo tudi pri vzrediteljih vedno bolj popularne. Medtem je izbira pri večjih psih zelo okrnjena. Na hitro pomislim na labradorca, kraljevega kodra, zlatega prinašalca, bernskega planšarja, nekatere mastifske pasme. Zato me sploh ne preseneti evforija okoli Labradoodla. Velika pasma, brez odpadanja dlake, inteligentna po pudlju, vesela in ustrežljiva po labradorcu. Pasma, ki bi bila masivnejša od pudlja, a še vedno fleksibilnejša od labradorca. Pasma, ki bi bila vodna kot oba predstavnika. Na papirju, v teoriji - idealen družinski pes.
Torej, zakaj ne srečamo več takšnih strukturiranih in naštudiranih vzrej novih pasem? Mogoče zato, ker bi taisti rejci spadali v skupino »dvoriščnih vzrej«, ki so v Sloveniji ostro obsojane? Nihče si ne želi javnega linča. Postopek ustvarjanja pasme ustvari veliko mladičev, ki ne bi ustrezali standardu nove pasme in bi se smatrali kot mešanci. Pa so mešanci res toliko slabši od rodovniških psov, če bi bili ustvarjeni s strani dveh rodovniških predstavnikov? Večina pasem, ki jih danes poznamo, je nastala iz zelo majhnega števila pripadnikov iste pasme. Večina se je parila znotraj družinskega drevesa samo zato, da bi jo ohranili. To je tudi razlog zakaj toliko pasem trpi zaradi dednih bolezni in mutacij. Kombiniranje določenih pasem bi lahko obogatilo dedni bazen genov in morda izboljšalo zdravstveno stanje mladičkov. Mogoče bi lahko na ta način samo osvežili že obstoječe pasme in jih samo prilagodili novim željam in potrebam ljudi? Pasmam kot so angleški bulldog, mops, boxer, francoski bulldog, bi to zagotovo koristilo.
Preden me obsodite in napadete, da podpiram dvoriščno vzrejo in zlorabo psov, bi vas želel opozoriti še na eno zanimivo statistiko pri nas: Slovenija je imela v letu 2020 prijavljenih 238.024 psov. Če bi želeli samo ohraniti to populacijo psov, bi morali letno vzrediti vsaj 10.000 do 20.000 mladičkov. V lanskem letu so slovenski vzreditelji na svet spravili 3.868 rodovniških mladičev, dodatnih 476 rodovniških mladičev je bilo uvoženih, kar pa ni niti približno dovolj, da zadosti potrebam našega trga. Po pogovoru s katerimkoli vzrediteljem boste vedno slišali isto - dobra vzreja psov predstavlja veliko dela in odrekanja, z veliko stroški in z majhnim zaslužkom. Ker poznam kar nekaj vzrediteljev in njihovo področje vzreje, lahko pričam, da pod trenutnimi pogoji res ni nekakšnih bajnih dohodkov, če želiš delat dobro in kvalitetno. Sploh če želiš s pasjimi predstavniki narediti dodatne zdravstvene teste, ki niso nujno predpisani za vzrejo.
Se pravi, četudi bi vsi Slovenci želeli rodovniškega psa, ga pri nas trenutno ne bi mogli kupiti. Pravzaprav ga 70% potencialnih kupcev ne bi moglo dobiti, ker pri nas ni dovolj ponudbe oz. so čakalne vrste za določene pasme zelo dolge. Naše nacionalne televizije lahko pripravijo vsak teden nove prispevke o vprašljivem nakupu, o uvozu psov iz tujine, o zlorabah in grozljivem ravnanju v preprodaji psov, pa bo rezultat ostajal isti.
Po kratki raziskavi na Googlu hitro ugotovim, da lahko najdemo ogromno ponudbo psov mešančkov/pasem brez rodovnika, predvsem iz sosednjih držav, če pa želim najti dobrega vzreditelja, ki prodaja pse z vsemi testi in papirji, pa moram pridobiti doktorat raziskovalca na Googlu in spletnih forumih. Kako je mogoče, da imamo danes platforme za prodajanje vsega možnega, razen psov. Bolha in Živalnik ostajata edina vidna, kjer je ponudba vsaj nekako regulirana in deljena na nerodovniške in rodovniške mladiče.
Pa je nujno imeti psa z papirji ti. rodovnikom? Nam rodovniški pes vedno garantira zdravega psa iz dobre vzreje? Definitivno ne. Dokaz za to so tovarne psov ti. »puppy milli« v tujini, kjer izrabljajo za razplod tako rodovniške kot nerodovniške pse, ki sicer živijo v nemogočih razmerah, na promocijskih fotografijah pa jih pogosto vidimo na udobnem kavču. Cel pomen rodovnika se zato počasi izgublja, ljudje pa se nagibajo k posvojitvam. Včasih, ko si kupil rodovniškega psa, si lahko pričakoval, da boš dobil psa, ki ustreza standardu pasme, ustreza karakterju pasme in da bo kolikor toliko zdrav. Danes, z obstojem pogojnih vzrejnih dovoljenj, obstojem delovnih in razstavnih linij znotraj ene pasme in z vztrajanjem pri parjenju več kot očitno bolnih pasem, ni niti čudno, da ljudje iščejo alternative.
V mojih očeh je »dober vzreditelj« tisti, ki se potrudi, da samica v času brejosti ni v stresu, se zaveda pomena kvalitetne oskrbe in primarne socializacije mladičev. Se potrudi, da socializira mladiče na različne stresne dejavnike in ne pari bolnih psov. Nudi samici in mladičem ustrezno veterinarsko podporo in jim omogoči dobro ter kvalitetno prehrano. Bodoče vodnike seznani o karakterju mladičev, oceni primernost pasme za posameznika in mladiče odda v prave roke. Kakšne mladiče ima – rodovniške ali nerodovniške - iz pogleda definicije »dobrega vzreditelja« ni pomembno. Žal smo bili v zadnjih letih kar nekajkrat pretreseni ob inšpekcijskih odvzemih rodovniških psov, ki so pri vzreditelju živeli v slabih razmerah in do 10. meseca starosti niso videli naravne svetlobe ali poznali občutka hoje po zelenici. Mentalno zdravje psa je zame enako pomembno in tesno povezano s fizičnim zdravjem vsakega psa.
Preverjanje ustreznosti karakternih lastnosti pasem je v Sloveniji nekako simbolično ali pa v večini primerov neobstoječe. Standarde izgleda pasem so začeli resneje uvajati šele na pasjih razstavah, ki so danes tesno povezane z vzrejo psov. Sam začetek pasjih razstav pa ne sega daleč v zgodovino, ampak je izum modernega časa 18. in 19. stoletja, ko se je razširil srednji sloj prebivalstva, ki pa se je z vzponom darwinizma začel poigravati s psi in njihovimi oblikami. Zato je ogromno mer in standardov določenih na enak način, kot so v prejšnjih desetletjih določili idealne mere žensk na lepotnih tekmovanjih. Fizično smo z umetnimi lepotnimi ideali mnogo pasem v zadnjih desetletjih popolnoma uničili.
Razmišljam, mogoče pa je res čas, da se vrnemo v divji zahod in se znova poigravamo s pasmami. Izboljšamo, preoblikujemo, prilagodimo pse trenutnem življenjskem slogu. Posledično pa lahko bolje kot kadarkoli poskrbimo za zdravo genetiko pasem. Slovenci več kot očitno obožujemo mešance, saj je slaba polovica lastniških psov mešančkov. Iz tujine mi znanci poročajo celo o povečanem povpraševanju po psih mešancih in o zavetiščih, kjer bivajo zgolj zapuščeni pasemski psi.
Trenutno stanje, kjer je veliko psov zaradi velikega povpraševanja uvoženih iz tujine, definitivno ni idealno. Sploh nadzor v tujini nad kvaliteto dela z mladiči je veliko težji, ko se marsikdo odloči na podlagi slike in nekaj videev. Namesto, da poskušamo izkoreniniti dvoriščno rejo, bi morda morali izobraziti dvoriščne vzreditelje. Te lahko vsaj nadzorujemo in na njih vplivamo. Prilagodimo zakonodajo prodaje psov, pa ne samo pasemskih. Prodajo vseh psov. Vzpostaviti bi morali platformo, na kateri bi lahko bodoči kupci psov preverili vzreditelje in se bolj pametno ter varno odločili za nakup psa. Kdo je dober, katera pasma je primerna, pa naj določi trg. Pogosto se v kinologiji namreč srečam z vprašanjem – kje in pri komu izbrati bodočega psa. Moj odgovor? Srečno pri podrobni raziskavi.
Marko Stojanović, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
