PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE

Piše: Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov

Kmalu bom zaokrožila svoje obdobje »mladostniškega raziskovanja« pasti in lepot življenja. Bolj kičasto ne bi mogla opisat svoj vstop v 30. leto in resnično se mi ne zdi nič posebnega, saj številke zame nimajo pomena. Starejša kot sem, več lepote vidim v procesu človekovega življenja, več lepot v sivini in - seveda – modrini živega. Zanimivo, kako se človek skozi svoje odraščanje venomer počuti odraslega in zrelega. Potem pa gleda nazaj in se smeji svoji naivnosti; jaz bi namreč svojo mlajšo različico najraje objela in rekla »joj, neumnica ti! Koliko se moraš še naučiti!«

Ljudje smo bili vzgojeni v lov na cilje, v uspešne zaključke, v končne ocene, v certifikate in diplome, v to, da ima vse svoj rezultat, svojo nagrado ali kazen … a ne v procese, nismo bili poučeni o tem, kar se zgodi vmes. V potovanje in ne destinacijo! V pot in ne cilj! Proces učenja življenja, proces učenja skozi svoja čustva, osebne bolečine, srečo, izgube. In tu je ves čar življenja, kjer izbiramo svoj pogled na svet, svojo perspektivo. Skozi leta lahko opazim kako materialne stvari izgubljajo vrednost, še bolj vidno postopoma iz življenja polzijo moji ljudje in živali, s čimer se njihova vrednost odnosov povečuje. Učim se o spuščanju, učim se o spoštovanju sebe in omejenem času, ki ga imam tukaj. Učim se, kako pomembno je prepoznavati svoje občutke, kako lepo je deliti svoj čas ter kako pomembne so nevidne vezi, ki so med nami. Med človekom in njegovo živo okolico. Najpomembnejši v življenju so odnosi!

Vzporedno rastemo tudi v odnosu s svojim psom. Če si le pustimo videti, kako nepomembno je, da živo bitje, ki v nas vzbuja pozitivne občutke, ni popredalčkano v svojo vrsto. Če si le pustimo graditi odnos v duhu raziskovanja in brez vnaprej postavljenih pričakovanj! »Ti si samo pes, ti ne razumeš,« je najbolj ozek pogled na sobivanje, pri katerem se komaj zadržim, da ne zavijem z očmi. Težko namreč sprejmem, da so mnogi skrbniki psov tako močno vpeti v okovje, da si ne pustijo čutiti, se sprostiti ali izraziti še pri tako enostavnemu bitju kot je pes. Da si ne pustijo svet svobodno zaznavati - brez privzgojenih okvirjev in družbenih predalčkov. »Ker pes je pes in ne razume.« Pa še kako razume!  Je rojen opazovalec, ki nas analizira 24 ur na dan. Pri tem ne potrebuje človeških podnapisov, na tisoče izgovorov ali finih učenih izrazov, da bi razumel, kakšen je naš odnos do sebe, drugih in okolice. Zlahka zazna, sprejme naše čustvene blokade in se vzporedno – kot je bil vzrejen skozi tisočletja skupnega sobivanja  s pračlovekom – prilagaja situaciji ter razvija skupaj z nami.

Ko govorim o gradnji trdnega odnosa s psom, nimam v mislih neskončnega razvajanja, življenja brez pravil, omejitev ali vzgoje. Ne razmišljam o tem, da bi psa počlovečili ali mu v mislih pripeli osebnost otroka. Daleč od tega! Govorim le o zavedanju, da se vsa empatična bitja sporazumevamo z univerzalno zvočno-telesno komunikacijo, ki je tako naravna, da jo lahko razvijemo v skoraj telepatsko medsebojno sodelovanje. Tako skupaj rastemo in se spoznavamo – pri čemer nas najbolj ovirajo predhodno postavljena pričakovanja in nerazumevanje, da ima vsak pes svoj karakter.

Ena meni ljubših teorij evolucionarjev je, da smo ljudje današnjega časa (homo sapiens) lahko zelo hvaležni psom za zmago v bitki s praljudmi. Kajti po trenutnih arheoloških dokazih smo bili edini, ki smo v prazgodovini razvili odnos s psi. Ta simbioza nas je zavihtela na sam vrh prehrambene verige. Zaradi prapasjega nosu smo postali boljši lovci, zaradi njihovega neverjetnega sluha in lajanja smo bili bolj varni, zaradi njihovih toplih kožuhov nas je manj zeblo. Kar je škodilo človeku je škodilo psu in kaj je škodilo psu je škodilo človeku. Še živalski plen je bil razdeljen med vse; kar ljudje nismo uporabili, so z veseljem pojedli psi. Skupaj z razvojem človeštva, smo razvijali tudi psa – bolj specializirane pasme, različnost karakterjev, delovno uporabne značilnosti; neskončna pasja pestrost za izvajanje delovnih nalog.

Naš življenjski slog se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil, naša delovna odvisnost od psov je izginila. Tehnologija jih je nadomestila na področjih, kjer smo jih v zgodovini potrebovali za preživetje. 



Pa jih je res? Ljudje smo bolj povezani kot kadarkoli, pa smo še vedno osamljeni. Pes je poleg sodelavca (p)ostal tesen del družine - življenjski spremljevalec.    

O sebi se lahko veliko naučimo skozi interakcijo s psom. Da dosežemo popolno sožitje dveh vrst, vzajemno sodelovanje in globoko zaupanje moramo graditi na trdnih temeljih od vsega začetka. Zaupanje, zvestoba in prijateljstvo namreč rastejo skozi leta in skupne izkušnje, nikoli ne nastanejo iz nič. Zato me strašno razjezi, da na ulici prepogosto srečujem rek, v katerega resnično NE verjamem: »Psi so kosmati za ušesi«. Neumnost, ki jo včasih slišim celo od kakšnega veterinarja, pasjega inštruktorja ali večkratnega lastnika psov. Osebno se me sicer ne dotakne, ker mislim, da sem že zdavnaj prestopila prag predpotopnih idej, ko so ljudje verjeli, da je pes samo mehanizem, njegov jok pa mehanični ropot. Vseeno pa čutim razočaranje, da se človek v svojem procesu razvijanja interakcije ni uspel toliko odpreti, se otresti svojih čustvenih blokad in spoznati svojega psa, da bi prepoznal njegove motive, razmišljanje in meje. Da bi iz prve roke vedel, kako se počuti pes in kdaj/če bo na primer renčal, zalajal ali ugriznil. Zaupamo tistemu, kar poznamo. Ljudje smo resda bolj razvita bitja, inteligenci primerno preračunljivi, delujemo z različnimi motivi in hkrati odlično manipuliramo, namerno ali nenamerno skrivamo svoja čustva, um nam omogoča lagati, obsojati, tehtati odločitve … a pozor, Pes NE laže, NE obsoja, se NE pretvarja. Načeloma kar težko skrije svoja čustva, svoje navdušenje, strah, veselje, … deluje nagonsko in iskreno, celo tako predvidljivo, ne samo s telesno govorico, tudi z dodatnimi  miritvenimi signali, ki bi jih moral znati razbrat vsak skrbnik. Zato bi si prej upala trditi, da smo v tem pomenu ljudje definitivno bolj kosmati za ušesi! Naši možgani imajo sposobnost snovanja številnih scenarijev in abstraktnega mišljenja, sanjarjenja o prihodnosti, obžalovanja preteklosti, česar pes ne zmore. In to je razlog, da pogosto opozarjamo skrbnike, da ne poosebljajo psov ali se do njih vedejo kot do otrok. Da rešenega psa iz zavetišča ne ujčkajo in objokujejo njegove preteklosti še leta po posvojitvi. Zanj se je travma že končala – pes živi dalje in celi rane, če mu to dopustimo. Ne smemo namreč zatreti pasjega potenciala v človeškem kalupu nerazčiščenih čustev in nekih pričakovanj ali zaključkov, ki so nastala na našem zelniku.  

Razlog nerodnega reka »Pes je kosmat za ušesi« je samo potrditev, da človek ni razvil zaupanja v psa. Da bi pridobili zaupanje, podrl zid predsodkov in pričakovanj, ga mora spoznati, raziskovati in se učiti, izkusiti nevidno vez, ki je med nami.

Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov   

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.