Obračam se nate, ki renčiš name, kot bi bil rotvajler, sploh če si ženska in imaš majcenega srninega pinča. Očitaš mi, da sovražim živali, če ti rečem, da me tvoj pesek moti. Opozorim te, da za življenje v skupnosti so potrebna pravila sobivanja in seveda ta pravila ne more razumeti mali pesek. Pes počne kar mu skrbnik dovoli, kar ga nauči ali NE nauči. Psu ne razlagamo o prednostnem pravilu, električnih vtičnicah ali petrokemiji, TI si tisti, ki mora preprečiti, da se psu ali komu drugemu kaj zgodi.

Jaz imam zelo rad živali, res zelo. Zame so vse živali kot otroci (včasih bolj drži obratno, ampak to je že druga zgodba). Vedenje otroka je vedno odraz vedenja staršev, kot smo se naučili tudi iz vseh TV oddaj o vzgoji otrok. To da puščaš tvojega psa odvezanega na cesti tudi ob urah, ko je gneča največja, da ga vzameš s seboj v telovadnico, kjer če bi jaz vstopil, ne da bi se preobul, bi me receptorka ustrelila, to da ko se na pločniku srečamo jaz, ti in tvoj pes, se moram seveda umakniti jaz, vse to mi da vedeti, da čeprav živiš v skupnosti, ti za druge ni mar (obstajajo ljudje, ki so alergični ali se psov preprosto bojijo. Verjetno tudi ne parkiraš znotraj črt, ne ločuješ pravilno in predvsem ne pobiraš pasjih iztrebkov, če misliš, da te noben ne vidi. Če je kakec tvojega psa zate zlat, zakaj potem si iz njega ne narediš ogrlice? Zakaj ga ne uporabiš kot okras na praznično pogrnjeni mizi?

Če bi bilo mogoče, bi tebi nadel povodec in nagobčnik, da bi te peljal na sprehod nekdo, ki bi ti razložil, kako se je treba obnašati. Vsaj tako tvoj pes ne bi več imel razloga, da bi se te sramoval.

Vir in prevod: pismo Diega iz spletne strani deejay.it

FOTOGRAFIJA JE SIMBOLIČNA!