Staranje je del življenja in doleti tudi naše pse. Njihov tempo je počasnejši, počitki so daljši, kožuh posivi, čutila pričnejo pešati. Vedeti moramo, da sama starost ni bolezen; so pa starejše živali bolj dovzetne za nekatere tegobe ali stanja.

Prekomerna telesna teža

Starejši psi so bolj nagnjeni k debelosti zaradi zmanjšane aktivnosti. Prav tako je njihov metabolizem počasnejši, kar lahko pripomore k nabiranju odvečnih kilogramov. Prav je, da redno spremljamo telesno težo svojega psa, saj lahko postopne spremembe sami spregledamo, preverimo pa lahko tudi pri veterinarju, ali je teža našega seniorja primerna.

Odvečni kilogrami dodatno obremenjujejo sklepe, zato so lahko pri psu z artitisom ali drugimi gibalnimi spremembami toliko bolj kritični. Prav tako lahko privedejo do drugih komplikacij, recimo težav s srcem. Pridobivanja teže zato ne smemo jemati zlahka. Poskrbimo za primerno količino kakovostne hrane in primerno obliko telesne aktivnosti, da ohranimo kar se da idealno težo svojega psa tudi v starosti, kar bo vsekakor pripomoglo k boljšemu splošnemu počutju in zdravju.

Artritis in druge težave s sklepi

Pasji seniorji so običajno tako in tako bolj upočasnjeni, ampak če opazimo, da se naš kuža prične premikati bolj togo, težje vstaja in se ulega ali celo šepa, ga lahko tare artritis ali kakšna druga težava, povezana s sklepi in gibalnim sistemom. Kar se težav s sklepi tiče, najobičajneje slišimo za (osteo)artrozo ali(osteo)artritis. Poenostavljeno povedano gre pri artrozi za degenerativno (torej napredujočo) bolezen sklepov in pripadajočih struktur, torej tetiv, veziva, hrustancev. Če je zraven prisotno še vnetje, pa govorimo o artritisu. Predpona 'osteo' nakazuje na to, da se obolenje dogaja v kosti.

Obe težavi povzročata bolečine in običajno tudi vnetje, znaki, ki kažejo na bolečine v sklepih in morebitno vnetje pa so: težave pri vstajanju in uleganju, zmanjšana želja po teku, skakanju, igri in gibanju na sploh, izogibanje določenim gibom ali mestom (ki so težje dostopna, recimo višje nadstropje ali avtomobilski prtljažnik),  šepanje in razbremenjevanje določene noge, izguba mišične mase, težave pri opravljanju potrebe ali pa opravljanje potrebe v notranjosti hiše, razdražljivost ali občutljivost na dotike ... Vsekakor če opazimo katerega od naštetih znakov, obiščimo veterinarja in se posvetujmo, kako lahko pomagamo psu pri tovrstnem stanju. Zdravila za artritis ni, je pa precej dodatkov in drugih prijemov, ki lahko psu olajšajo stanje:– ne-steroidna protivnetna zdravila, prehranski dodatki, dodatki za sklepe, poleg tega pa moramo poskrbeti za primerno težo, dovolj (kontroliranega) gibanja, privoščimo mu pa lahko tudi kakšen tretma za lajšanje bolečin (masaža, akupunktura ...).   

Demenca

Pri pasji demenci so spremembe v možganih ter posledične spremembe v vedenju pri psih zelo podobne Alzheimerjevi bolezni pri ljudeh. Največkrat uporabljeni angleški izraz je canine cognitive dysfunction syndrom (CCDS), torej sindrom pasje kognitivne disfunkcije. To na koncu povzroči spremembe v zavedanju sveta in sebe, pomanjkljivost pri učenju in spominu ter zmanjšano odzivnost na dražljaje. Začetni znaki so običajno precej blagi, a se postopoma  okrepijo, zato govorimo o kognitivnem pešanju sposobnosti, zaradi katerih pes lahko sčasoma potrebuje posebno pozornost oziroma obravnavo. Največkrat poglavitne spremembe vedenja v povezavi z demenco delimo na štiri področja, in sicer dezorientacija, sobna (ne)čistoča, socialne spremembe in moten ritem spanja.

Telesna in miselna zaposlitev igrata pomembno vlogo pri vitalnosti vseh živih bitij. Redno gibanje ter uporaba možganov zagotovita prekrvljenost vseh tkiv, kar upočasni starostne procese. Zato pa psa ohranimo aktivnega, redno ga vozimo na sprehode, če jih ne zmore več oz le zelo kratke, ga pa vsaj odpeljimo v naravo ali na kavo in enostavno preživljajmo čas z njim. Poskrbimo, da ga ne izpostavljamo stresu, saj demenco pogosto spremlja tudi anksioznost, ki jo stres še poslabša. Nudimo mu dovolj nežnosti in opore in poskrbimo za to, da je čim manjkrat sam.

Izguba sluha in vida

Povsem naravno je, da starejšim psom opešajo čutila, najprej in najbolj izrazito sluh in vid. Običajno se to zgodi postopoma, tako da tudi vestni skrbniki morda dolgo ne bomo opazili, da je kuža praktično slep in gluh, saj se psi izredno dobro prilagodijo izgubi teh čutil, predvsem v domačem oziroma znanem okolju. Pozorni bodimo na naslednje znake:

Izguba vida: težave z lociranjem priljubljenih igrač, skled s hrano in vodo; obotavljanje pri premagovanju ovir (prehod čez vrata, pragove, stopnice, skok na kavč ali v avto); zaletavanje v pohištvo ali stvari na splošno, predvsem zunaj; negotovo vedenje, oklepanje svoje družine.

Izguba sluha: trdno spanje; ignoriranje znanih povelj; ignoriranje naših klicev, neodzivanje na ime; neodzivnost na običajne sprožilce (zvonjenje telefona, vhodnih vrat, prihod poštarja, lajanje sosedovega psa ...); neodzivnost na zvok priljubljene igrače ali opreme za na sprehod.

Pri izgubi sluha gre običajno za starostno propadanje živcev v ušesu, medtem ko je pešanje vida lahko vezano na druga stanja, recimo glavkom ali katarakte. Zato je prav, da veterinar s pregledom ugotovi, ali je stanje možno ustaviti ali upočasniti – morda ne same izgube vida, vsekakor pa z njo povezanega stanja, sploh, ker so poleg izgube vida lahko tu še druge težave (glavkom je denimo lahko zelo boleč in ga moramo zdraviti).

Urinarna inkontinenca in težave z ledvicami

Mnogo starejših psov kaže znake urinarne inkontinence, torej izgube nadzora nad mehurjem. Najpogosteje se to zgodi zaradi pešanja mišic zapiralk (sfinkter), ki nadzorujejo mehur, zato lahko kuža pušča kapljice ponoči na ležišču, kaplja med hojo ali ne zmore zdržati toliko časa brez opravljanja potrebe kot nekoč. Pri tem si lahko pomagamo z določenimi zdravili, ki pomagajo učvrstiti te mišice oziroma jih spodbuditi k ponovnemu boljšemu delovanju, poskrbimo lahko za to, da psa pogosteje peljemo na malo potrebo, pomagamo pa si lahko tudi s pasjimi plenicami. Zavedati pa se moramo, da je inkontinenca lahko sekundarna in je do nje prišlo zaradi uroinfekta ali kamnov v mehurju, tako da je nujno, da psa z inkontinenco peljemo k veterinarju, da izloči morebitne zdravstvene vzroke zanjo.

Nesreče z malo potrebo se lahko zgodijo tudi zaradi težav z ledvicami. Nič nenavadnega ni, da pri starejšemu psu ledvice ne zmorejo več tako učinkovito prečiščevati odpadnih snovi iz krvi, zaradi česar pes več pije, posledično pa mora tudi večkrat lulati. Veterinar bo morebitno pešanje ledvic ugotovil s pregledom krvi in urina. Stanje moramo čimprej diagnosticirati in začeti z zdravljenjem, da ohranimo kar se da ledvičnih funkcij in se izognemo nadaljnjim komplikacijam in ledvični odpovedi.

Rakava obolenja

Žal je tako, da so tudi starejši psi bolj podvrženi raznim oblikam raka, kot je to tudi pri ljudeh. Pri rakavih obolenjih gre za nekontrolirano rast abnormalnih celic, pri čemer jih poznamo celo vrsto in prizadenejo lahko različne dele telesa. Simptomi se zato razlikujejo glede na lokacijo in tip bolezni. Pozorno spremljanje pasjega seniorja in redni pregledi so zato nujni, da čimprej prestrežemo morebitne nepravilnosti in odstopanja.

Nekateri najpogostejših znakov, na katere moramo biti pozorni, so:

- Bule, izrastki in tvorbe, čeprav so benigne tvorbe pri starejših psih zelo pogoste.

- Izguba telesne teže in/ali apetita.

- Dlje časa trajajoče bruhanje ali driska.

- Težave z izločanjem ali hranjenjem.

- Nenadne nepojasnjene razjede, izcedki.

Veterinar lahko morebitnega raka diagnosticira s podrobnim pregledom, krvnimi testi, ultrazvokom in morda rentgenskimi slikami. V primeru, da se najde tumor, se lahko tip raka določi tako, da se tumor aspirira s tanko iglo, naredi biopsijo, lahko pa se tumor v celoti odstrani in potem opravi histo-patološko preiskavo. Zdravljenje je odvisno od vrste raka in kako napredovan je. Vsekakor z zgodnjim odkritjem povečamo možnosti za uspešno zdravljenje ali vsaj čimboljši potek bolezni.   

Skrbniki, ki živimo v tesnem stiku s svojimi pasjimi spremljevalci in smo z njimi dobro povezani, mnogokrat hitro opazimo morebitna odstopanja od normalnega, s čimer lahko potencialne zdravstvene težave zatremo že v kali. Ko pa naš ljubljenček ostari, je prav, da se zavedamo pogostejših tegob, ki ga lahko doletijo, da smo pozorni na njihove prve znake. Nekaj več pozornosti in nege ter kanček sreče, pa bodo tudi seniorska leta našega pasjega prijatelja kar se da zdrava in prijetna.

Urška Medvedšek

Fotografija: Dreamstime

Več o demenci pri psih si lahko preberete na povezavi.