Zaradi bližine, lepega in ne prevročega dneva, ki se je obetal, sva se z možem in našo Yuno prejšnji teden odpravila do koče na Kamniškem sedlu, malce pod Kamniškim sedlom med Brano in Planjavo. Za izhodišče sva si izbrala Kamniško Bistrico in vzpon smo začeli kar tam. Za tiste z malo manj kondicije priporočam, da se z avtom odpeljejo malce višje do Jermance in se tako izognejo pravzaprav najbolj strmemu delu poti, do postaje tovorne žičnice.

Pot nas vse do Pastircev, kjer je prav prijeten prostor za počitek, večinoma vodi skozi gozd, od tam dalje pa preko pašnika in ruševja do cilja.

Yuna je večinoma brez povodca hodila med nama in ni niti poskušala ubirati svojih poti.  Pripeta je bila edino, ko se nam je bližal ali smo prehitevali drugega psa, ali ko smo se srečevali z družinami z otroki.

Za vzpon do koče smo porabili približno tri ure, skupaj s postanki. Tik pred ciljem sva Yuno seveda spet pripela na povodec, kajti planincev, tudi takšnih s psi je bilo kar nekaj. Dobila je priboljšek v obliki goveje kite in seveda vodo. Povzpeli smo se do vrha, ki je cca 1900 m visoko in od koder se odpre pogled na drugo stran v Logarsko dolino, če so pogoji pravi do slapa Rinka.

Pot je zaradi strmine sicer kar naporna, a si na cilju poplačan s prelepim razgledom in mislijo, da si naredil nekaj zase. Uživala je tudi naša Yuna, ker je srečala toliko ljudi, ki so tudi njo prijazno pozdravili in celo pobožali.

Mira Kotnik