Starejši psi morda res ne zmorejo več vseh dinamičnih aktivnosti in kilometrine, kot smo bili vajeni v njihovih mlajših letih, kar pa ne pomeni, da je življenje z njimi dolgočasno ali manj prijetno. Življenje s starejšim psom ima pravzaprav mnoge pluse – večina jih je povsem zadovoljnih, če so kak dan ali teden aktivnosti na minimumu, da se le lahko zvijejo v klobčič na udobno ležišče v naši bližini in gredo nekajkrat na dan na hitro okrog ulice pretegnit noge in opravit potrebo. Pri njih ni težav z uničevanjem in drugimi neželenimi vedenji (skakanje po ljudeh, grizenje rok ...) zaradi prekipevajoče odvečne energije, prav tako nas verjetno ne rabi skrbeti, da bodo preganjali poštarja, sosedovo mačko ali srno na travniku (verjetno že zato ne, ker je ne bodo videli in slišali). Na nas pa je, da jim pomagamo tudi v starejših letih ohranjati kar se da mladostno telo in možgane ter skrbimo za njihovo udobje.

Več gibanja, manj skrbi

Višja starost ne pomeni nujno znatno nižje stopnje aktivnosti. Zmanjšati pa moramo intenzivnost aktivnosti. Mnogi starejši psi se še vedno radi igrajo, skačejo, tečejo naokrog ali se udejstvujejo v kinoloških disciplinah, s katerimi so odraščali. Poskrbeti pa moramo, da zmanjšamo obremenitve, tako z dolžino vadbe kot predvsem s samo intenzivnostjo. Nekoč aktiven agility pes bi z veseljem še vedno na vso moč tekel po parkurju, kar pa zaradi obremenitve sklepov v starosti ni več primerno. Lahko pa ga recimo odvodimo čez parkur z nizko spuščenimi prečkami na preskokih ali s prečkami na tleh in se izogibamo tesnim zavojem na progi. Če aktivnosti iz mladosti res niso več primerne ali pa če imamo psa, ki ne zna dati manj kot 110% od sebe, lahko skupaj odkrijemo kakšno novo, manj fizično naporno zaposlitev, denimo kakšno od disciplin, kjer pes uporablja svoj nos, ali pa rally obedience, ki ga lahko precej prilagodimo posameznemu psu z izbiro vaj.   

Če pa imamo po drugi strani psa, ki se raje prepušča lenobi kot akciji, bo verjetno v starejših letih rabil še malo več vzpodbude. Ne popustimo njegovi (in svoji!) lenobi, saj bomo moč, gibljivost ter mišično maso vzdrževali le z redno vadbo in gibanjem, tako da se zavežimo k rednim sprehodom in drugim oblikam aktivnosti, da bodo tudi starejše noge našega psa še dolgo držale. Ključ je v zmernosti in ravnovesju – najti moramo primerno obliko akcije, ki jo kuža zmore in njegovega telesa ne obremeni preveč. Mirnejši sprehodi po ne preveč zahtevnem terenu, plavanje, domača vadba na ravnotežnih blazinah in s hojo čez nizke ovire, skrivalnice in podobno so običajna varna izbira za pasje veterane.

Prilagoditve doma

Tako kot nekaj prilagoditev doma koristi starejšim ljudem in jim olajša vsakdan, tako bodo nekatere prilagoditve poskrbele za manj stresa in naprezanja za našega starega pasjega prijatelja. Od tega, da doma namestimo kakšno klančino ali stopnice, dvignemo sklede za vodo in hrano, investiramo v ortopedsko ležišče, do tega, da zagotovimo dovolj nedrsečih površin za varno premikanje po stanovanju. Varen korak bo poskrbel tako za manj stresa kot tudi za manj poškodb, kar je ključnega pomena sploh pri starejših živalih, saj je pri njih strahove težje odpravljati, poškodbe pa težje sanirati. 

Pozorno pri ekstremnih vremenskih pogojih

Starejše živali so bolj dovzetne za ekstremno vročino ali mraz ter težje uravnavajo telesno toploto. V mrazu, vetru in dežju vam bo starejši kuža hvaležen za zaščito v obliki plaščka – bolj zmrzljivi, sploh tisti bolj suhljati, bodo veseli tudi deke na ležišču, pod katero se lahko namestijo, ali celo tanjše pižame v obliki tankega bombažnega puloverja ali naše stare majice, ki jim bo nudila nekaj dodatne zaščite ponoči, ko jih rado zazebe.    

Tudi poletno vročino težje prenašajo, zato jim moramo vedno zagotoviti dovolj sence ter sveže pitne vode; če je možno, jim omogočimo dostop do klimatiziranega notranjega prostora ali v njihovo bližino varno namestimo ventilator, ki bo skrbel za nekaj piša ter boljši pretok zraka. Pri bolj izrednih temperaturah imejmo v mislih tudi to, da prilagodimo aktivnosti – v vročini jih ne obremenjujmo bolj kot je potrebno, ko je mraz, poskrbimo, da se telo počasi ogreje, preden se lotimo bolj aktivnega gibanja, hkrati pa pazimo, da niso predolgo na mrazu, sploh v vetru in dežju.

Možgani v formi

Po nekaterih raziskavah sindrom pasje kognitivne disfunkcije (po domače demenca) prizadane 15-50 odstotkov starejših psov, kar je toliko večji razlog, da poskrbimo za to, da so njihovi možgani v formi že v mladosti in se za to potrudimo tudi v njihovi starosti. Miselna stimulacija je najboljša preventiva za dolgčas in vedenjske težave, spodbuja krepitev medsebojnega odnosa z nami in skrbi za fit možgane tudi v starosti. Ko sprehodi postanejo bolj ležerni in manj adrenalinski, bo za večjo zaposlitev poskrbel pasji nos, zato mu dovolimo raziskovanje v njihovem tempu in preučevanje vonjav. Odlična zaposlitev so tudi miselne igrače, pri katerih morajo psi rešiti problem, da pridejo do želene igrače ali priboljška. Pri nekaterih tovrstnih igračah morajo premikati vzvode ali odpirati predale, druge morajo kotaliti, da priboljški padejo ven, tu so še različne 'šnof' žoge in podloge, pri katerih se psi med brskanjem po flis trakovih ali z lizanjem gumijaste oziroma silikonske 'nazobčane' ali drugače reliefne površine dlje časa zaposlijo, samozaposlitev s tovrstno igračo pse umirja in zaposli njihovo telo in možgane. Tudi obnavljanje starih trikcev in učenje novih jih bo zaposlilo ter prijetno utrudilo.

Prilagoditev prehrane

Običajno so starejši psi manj telesno aktivni, zato potrebujejo manj kalorij. Hranjenje z običajno hrano in običajno porcijo obroka ob zmanjšani aktivnosti bo vodilo v nabiranje odvečnih kilogramov, kar privede do drugih zdravstvenih težav. Razmislimo tudi o lažje prebavljivi hrani, morda tudi o kuhani ali mokri hrani, ki bo zaradi večje vsebnosti vode pomagala ledvicam, mehkejša tekstura bo pa starim zobem prihranila nekaj dela.  

Vredno se je tudi pozanimati o morebitnih prehranskih dodatkih, ki bodo pomagali našemu psu ostati vitalni – ribja olja in drugi dodatki delujejo protivnetno, spet drugi dodatki pomagajo ohranjati dober živčni sistem in prevodnost živcev, pestra izbira je tudi na področju dodatkov za  skepe ...

Pasje toplice in razvajanje z nego

Kdorkoli od nas je kdaj peljal svojo ostarelo babico k frizerju, ve, kako se je po tretmaju bolje počutila. Verjetno delno zaradi prijetnejšega, bolj urejenega občutka, delno pa zaradi samega ukvarjanja z njo in družbe. Kdo od nas pa se ne počuti bolje z nekaj dodatne nege? Naš starejši pasji spremljevalec bo prav gotovo hvaležen za posebno negovalno seanso. Poskrbimo za urejen, dobro prezračen kožuh (zaradi hormonskih sprememb, slabše gibljivosti in podobno je bolj verjetno, da se kožuh sprime in zvozlja, poleg tega se psi, nekateri bolj, drugi manj izrazito tudi sami negujejo, kar pa je pri bolečih in trdih sklepih težje izvedljivo), redno krajšajmo kremplje in pregledujmo stanje zob. Nego izkoristimo tudi za splošen pregled telesnega stanja psa – pretipajmo ga za morebitne bule in tvorbe, občutljive točke in podobno. Nenazadnje pa je negovalna urica tudi čudovita prilika, da se še bolj povežemo s svojim psom. Bodimo do njega potrpežljivi in razumevajoči in uživajmo tudi mi v njegovem razvajanju.   

Ne pozabimo pa še na druge tretmaje, ki so dandanes že zelo dostopni in jih imamo na srečo že kar nekaj na voljo. Svojemu pasjemu prijatelju lahko privoščimo masažo, akupunkturo, osteopatijo, kiropraktiko, hidroterapijo ... Vsi našteti tretmaji vračajo gibljivost sklepom, izboljšujejo prekrvavitev, pozitivno delujejo na živčni sistem, kar posledično zmanjšuje bolečino, ter skrbijo za mišični tonus.

Pravi privilegij si je deliti vsakdan s starejšim psom, s katerim se sporazumemo praktično brez besed. Da pa bi v tem privilegiju dolgo (in predvsem kakovostno) uživali, pa lahko našemu pasjemu veteranu pomagamo z nekaj ukrepi, ki ga bodo ohranjali mladostnega in vitalnega.  

Urška Medvedšek

Fotografija: Dreamstime 

Povezani prispevki:

- Demenca pri psih

- Miselne igre za pse