Leta 2010 sem oddala preko vaše organizacije prijavo za oddajo psov. Danes sem vesela, da je bilo naše sodelovanje v tistem času neuspešno. Danes sem še vedno ponosna skrbnica posvojenega labradorca z malce vedenjskimi odstopanji, vendar vseskozi zvestemu spremljevalcu iz srca hvaležna za njegovo potrpljenje in življenje skupaj z mano. Letos sem namreč ostala brez službe, mesec in pol kasneje pa mi je za hudo in bolečo boleznijo umrl oče in najin, do tistega dne, en najbolj optimističnih članov družine. Upam si trditi, da sem letošnje leto preživela samo zaradi zavedanja, da jaz lahko živim brez psa, čeprav težko, vendar moj pes brez mene ne more, preživi morda lahko, vendar njegovo življenje oziroma najino nikoli več ne bi bilo isto.

Ponosna sem, da sem lastnica psa in da je moj pes moj najbolj iskren prijatelj, iskkren tudi takrat, ko za vsako ceno uveljavlja svojo voljo, po očetovi smrti je hkrati tudi najbolj očitno ogledalo mojega pobiranja iz goreče rame depresije in žalosti. Še nekaj, super trener za hitro hojo in moč rok in nog. Res se želim zahvaliti organizaciji kjer sem psa spoznala. Danes se lahko zahvalim še z enim dejstvom, s podaritvijo in zaupanjem mi je bilo Rešeno življenje.

Sara