Prepogosto se zgodi, da hišni ljubljenčki po smrti lastnika ostanejo v milosti ali nemilosti ljudi, ki so pokojnikovi dediči, oziroma bližnji sorodniki in prijatelji. Nemalokrat se namreč zgodi, da hišni ljubljenčki pristanejo na cesti, oziroma zanje dediči ne poskrbijo kot bi bilo prav, vsaj iz spoštovanja do pokojnika, če ne že iz empatije do živali. Do tega lahko pride, ko lastnik umre naravne smrti, zaradi bolezni ali nesreče. Zato je smiselno vnaprej poskrbeti, tako z oporoko, ustnim dogovorom z nam bližnjimi, dogovorom z zavetiščem, da bodo naši ljubljenčki dobro preživeli svoje življenje še naprej, tudi po naši smrti, ki, kot sem omenil, se lahko pojavi tudi iznenada. Dejstvo je namreč to, da se tudi svojci in prijatelji lahko znajdejo v situaciji, ko preprosto ne vedo, kako poskrbeti za ljubljenčka pokojnega prijatelja ali sorodnika. Ali zato, ker živali niso vajeni, ali pa ker preprosto ne vedo, kakšna je bila želja pokojnika. Še posebej, če je ta živel sam z živaljo.

Treba je imeti v mislih, da je tudi pokojnikovemu ljubljenčku zelo hudo, ko izgubi svojega skrbnika. Poznamo nemalo primerov, ko se tudi ljubljenček poda na isto pot kot njegov lastnik, ali pa žaluje za njim še preostanek svojega življenja. Še najmanj kar si v takšni situaciji želi, pa je da bi ostal brez doma, brez življenja, ki ga je bil vajen, kaj šele česa hujšega.

Kako se lahko temu načeloma izognemo?

Najprej tako, da (če imamo to možnost), se vnaprej dogovorimo z bližnjimi, da za žival poskrbijo oni, seveda v primeru, da imamo na voljo zaupanja vredne ljudi, ki nas spoštujejo do te mere, da jim lahko verjamemo na besedo, da bodo za žival dobro poskrbeli. Pri temu jim lahko tudi v oporoki zapustimo toliko sredstev, kot mislimo, da jih bo za skrb za žival ta oseba potrebovala.

Pogosto pa je tako, da jih sorodniki ali prijatelji iz objektivnih razlogov ne morejo posvojiti. V tem primeru je dobro imeti vsaj nekoga, ki se bo zavezal poskrbeti najti primeren dom za ljubljenčka, torej v »tretje roke«, a prav tako zaupanja vredne in skrbi sposobne. V skrajnem primeru pa se lahko za ljubljenčka poskusi dogovoriti z lokalnim zavetiščem, predvsem tistimi, za katere vemo, da bodo res poskrbeli, seveda v okvirjih in pogojih, ki so možni.

Pomembno je tudi, da ima hišni ljubljenček, ko je ta primoran oditi v nov dom, na voljo hrano, ki je je vajen (če se le da), igrače, ostale potrebščine in drugo, tudi kaj, kar diši na minulega lastnika, poleg tega pa tudi dokumentacijo, če jo ima – potni list, zdravniški izvidi (ali vsaj kontakt veterine, ki hrani njegovo dokumentacijo) in podobno. Ob temu mora imeti tudi dokumentacijo, oziroma navodila za skrb, če ima ta kakšne posebne zdravstvene potrebe, oziroma zdravstveno stanje.

Za naše ljubljenčke po naši smrti pa lahko poskrbimo tudi na povsem pravnih temeljih, torej preko oporoke, v kateri je zapisano, kdo ga prejme oziroma poskrbi za njegovo nastanitev, torej nekdo, ki mu toliko zaupate, da bo lahko poskrbel zanj, in se seveda s tem že preliminarno strinja, četudi ga bo predal v druge roke, a z vso odgovornostjo za dobrobit ljubljenčka. Če imate to možnost, lahko tudi določite sredstva iz svoje zapuščine za potrebe hrane in potencialne veterinarske oskrbe za ljubljenčka. Koristno je tudi zapisati dnevno rutino vašega ljubljenčka, njegove prehranske navade, zdravstvene/veterinarske potrebe in ostale pomembne informacije o njemu. Po potrebi to spreminjajte s spreminjanjem potreb ljubljenčka. Če imate več ljubljenčkov, preliminarno poskrbite za vse kot je prej opisano. Tudi posebej navedite, če želite, da ostanejo skupaj. 

Nekateri pa lahko tudi ustanovijo sklad zanj in skrbnika/nadzornika sklada. Pri omenjenem se vsekakor lahko posvetujete z odvetnikom, ki ima izkušnje na tem področju oziroma ima dostop do potrebnih in veljavnih informacij.

Pomembno je tudi izbrati pravega skrbnika zanj, torej osebo, ki jo poznamo od prej, ji zaupamo in je seveda pripravljena poskrbeti zanj v primeru naše smrti. Podobno mu morda lahko zagotovite tudi vi za potencialni obratni primer. Modro je tudi določiti, kdo bi bil drugi skrbnik, če iz kateregakoli razloga prvi ne bi mogel poskrbeti zanj (ker lahko od dogovora do dejanske situacije preteče veliko časa).

Tako lahko z ustreznim načrtovanjem in prav(n)imi koraki zagotovite, da bo vaš hišni ljubljenček preskrbljen in dobro oskrbljen tudi po vaši smrti.

Po drugi strani je lahko veliko odvisno od vaše socialne mreže za časa življenja: sorodnikov, prijateljev, istomislečih ljubiteljev živali, organizacij za zaščito živali idr. Tudi na ta način se lahko povečajo možnosti za to, da bo vaš ljubljenček po vaši smrti deležen pravilne oskrbe, četudi morda niste načrtovali kaj in kako »potem«.

In naj še dobronamerno dodam nekaj tistim, ki »podedujejo« ljubljenčka in mogoče ne vedo, kaj so dobili: pokojna oseba je verjetno imela zelo rada svojega ljubljenčka in ljubljenček njo. Že v imenu osnovnega spoštovanja do preminule osebe je primerno in prav, da poskrbimo zanj po smrti lastnika, tudi če ta ni tega nikjer izrecno omenil ali zapisal. Njegov ljubljenček je lahko bil tudi njegov najboljši prijatelj in ga kot tak še toliko bolj pogreša, na svojstven način lahko rečem, da v sebi nosi del duha svojega lastnika. Tudi iz spoštovanja do tega je smiselno in prav poskrbeti za žival, ki tako ostane brez osebe, ki ji je 100% zaupala in ji je bila predana.

Druga oblika »smrti« lastnika iz oči hišnega ljubljenčka pa je zapustitev tega zaradi višje sile: selitve v tujino, selitve v dom za ostarele, daljše hospitalizacije in drugo. Čeprav je prvo precej nerazumljivo za ljubitelje živali (redko kdaj pa je mogoče lahko tudi upravičeno), pa je vsaj ostalo lahko razumljivo in se tudi to žal dogaja. Tudi v tem primeru je smiselno že vnaprej načrtovati, kako urediti novo domovanje/skrbnika za hišnega ljubljenčka, podobno kot prej opisano za primer smrti. Če pa se to zgodi iznenada, pa se tudi, če nimamo druge možnosti, in ko vidimo, da lastnik živali prej ni uredil domovanja zanj, se kot zavedni sodržavljani lahko obrnemo na preverjeno zavetišče, ki bo verjetno lahko poskrbelo za nadaljnjo oddajo.

Naj na koncu še omenim, da so namerno zapuščanje, »odmetavanja« živali, da niti ne omenjam kaj hujšega, seveda skrajno neprimerne in škodljive prakse zanje, posledično pa smo dobili tudi v Sloveniji nove paragrafe v kazenskem zakoniku, ki takšne stvari kaznujejo, z denarnimi kaznimi ali celo z do dve leti zaporne kazni. Seveda v primeru, da se takšen primer prijavi in da ga sodni sistem primerno obdela. Tisočletja smo jih namreč vzgajali za naše spremljevalce in to prinaša odgovornost, zdaj pa je tudi naša zakonodaja prišla do civilizacijskega premika v tej smeri. Pot je še dolga. In naj bo čim daljša tudi naša.

Bojan Rojko

Animal Angels Slovenija

Fotografija je simbolična: Dreamstime