K pisanju tega prispevka me je primoralo kar precej nedavnih dogodkov, ko sem bila priča nepravilnemu ravnanju s psom, zanemarjanju psa ali celo krutemu ravnanju s psom. Žal je v naših krajih še vedno zelo pogosto stališče, da je za živali vse dobro, da ničesar ne potrebujejo, da tako kot ravnamo z njim je prav in se nima nihče pravice vtikati.

Na kratko bom predstavila tisto kar od nas zahteva zakon, kar je praksa v razvitem svetu, kar so dognali strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pasjim vedenjem, kinologi, veterinarji in morda še kdo.

Najprej, ko se odločamo za psa, se moramo zavedati, da to ne sme biti trenutna muha, saj nas bo kuža spremljal skozi življenje vsaj še deset let. Odločitev naj bo zares razsodna in premišljena. Za psa se odločimo glede na to ali bo kuža živel z nami v hiši ali bi mu postavili pesjak, vsi psi ne sodijo v pesjak,  oziroma niso več sposobni prebivati zunaj. Odločiti se moramo ali bo kuža naš družabnik in prijatelj, ali bo morda čuval hišo, ali bo hodil z nami na lov, ali pa bo opravljal delo psa spremljevalca osebi s posebnimi potrebami,  ali bo delovni pes.

Prav tako se moramo odločiti za pasmo, s katero nam ne bo težko, če bo recimo dolgodlaka in bo zato potrebno vsakodnevno česanje. Pozorni moramo biti tudi na to kje prebivamo, saj pasme, ki so že po naravi recimo lajavci niso primerne za bivanje v strnjenem naselju, saj bi z nenehnim nočnim lajanjem zelo motili mir in počitek nas samih pa tudi sosedov. Odločiti se moramo za pasme, ki so primerne za nas glede na to koliko časa imamo za vsakodnevno ukvarjanje s psom , na naše psihofizične sposobnosti, glede na čas, ki smo ga pripravljeni posvetiti psu. Potrebno je premisliti katere pasme so primerne, če imamo pri hiši majhne otroke. Tudi otroci so nam lahko v pomoč pri oskrbi psa, vendar je zakonsko določeno, da pred dopolnjenim 16 letom ne morejo biti vodniki psa brez spremstva in zanj prav tako ne skrbijo samostojno. Otrokom moramo dopovedati,da to ni plišasta igrača s katero lahko počno kar se jim zljubi.

Prav tako imajo določene pasme posebnosti zaradi katerih so bolj nagnjene k različnim zdravstvenim težavam. Premisliti moramo kje nas bo kuža počakal, ko bomo v službi, kaj bo z njim, ko bomo odšli na dopust, ali ga bomo vzeli s seboj ali bomo zanj poiskali nadomestno primerno varstvo in oskrbo.To so le nekatera osnovna navodila, ki jih moramo premisliti in upoštevati ko se odločamo , da bomo v naš dom pripeljali psa.

Strokovnjaki z vedenjskega področja psov in kinologi so že dolgo tega prišli do spoznanja, da pes ne sodi na verigo. Tudi, ko pes prebiva v stanovanju ali hiši moramo določiti miren kotiček, ki bo samo njegov, kjer bo lahko v miru počival, spal pa vendar ne bo izločen iz našega življenja in z obvezno dnevno svetlobo. Če kuža prebiva v pesjaku, mora ta biti primerno velik glede na velikost psa ( tudi to je določeno z zakonom). Imeti mora primerno veliko pasjo uto dvignjeno od tal z najmanj dvema prekatoma, zaščiteno pred mrazom in vetrom, poleti pa senčno lego zaščiteno pred soncem. Verjetno je nepotrebno omenjati, da vsak pes potrebuje redne vsakodnevne sprehode, ki ne trajajo le nekaj minut, ampak so spet glede na pasmo prilagojeni njegovim potrebam. Če imamo ograjen vrt nam seveda ni treba trikrat do štirikrat na dan na sprehod, vendar bo psu vsekakor koristilo (pa tudi nam), če bomo redne sprehode vključili v naše vsakodnevne opravke.

Zavedati se moramo, da kuža potrebuje sebi primerno prehrano, saj so mnoge sestavine hrane,ki jih ljudje jemo psom zelo škodljive. Prav tako se moramo zavedati, da bomo psa morali cepiti vsako leto proti steklini, ker je to določeno z zakonom,če pa bo zbolel, pa bo potrebno obiskati veterinarja. Psi,ki potrebujejo oskrbo s trimanjem bodo prav tako morali k pasjemu frizerju. Tako se soočamo tudi s tem, da bomo mesečno bolj ali manj redno nekaj denarja morali nameniti tudi oskrbi psa.

Nenazadnje pa je pomembno, da psa, ki ga pripeljemo v dom primerno socializiramo. Za to obstaja pri nas že kar precej strokovnjakov, tako, da odločitev o tem ali in kje bomo šolali psa ne bo težka. Zavedati se moramo, da s socializiranim in vzgojenim psom pripomoremo k mirnemu sobivanju v našem družinskem krogu ,s sosedi in prav tako neznanci.

Opozorila pa bi še na nekaj kar je stalna praksa po naših krajih. Psi so stalno privezani na verigo,ali zaprti v pesjaku nikoli ali pa redko sprehajani kar je v nasprotju z našim zakonom. Še več pa je takih, ki se brez nadzora ves dan ali pa kadar jih lastniki spuste sprehajajo po vasi in nehote povzročajo težave. Zaletavajo se pod avtomobile, kolesarje, motoriste, lajajo ali celo napadajo mimoidoče, izzivajo pretepe, se iztrebljajo na mestih, kjer za njimi čistijo sosedi in se jezijo, skratka, ker so se vzgojili sami povzročajo v okolici kup težav. Zakon pa od nas izrecno zahteva, da je naš pes neprestano, to pomeni 24 ur pod nadzorom. Torej, če psa spustimo in se od nas oddalji več kot 25 m in se samostojno sprehaja kjerkoli, smo v prekršku in zato lahko kazensko odgovarjamo. Prav tako pa to ni fer odnos do tistih, ki se s spuščenim psom srečajo, ne glede na to ali so vozniki ali sprehajalci s psom ali brez psa ali pa naši sosedje. Prav tako smo dolžni v strjenih naseljih poskrbet, da je pes na povodcu in, da za njim poberemo iztrebke.

Zato vam polagam še enkrat na srce, ko se boste odločali za psa se zanj odločite s premislekom in preudarno zavedajoč se, da to ni majhna kepica,ki ste jo pripeljali v svoj dom za igračko ampak vaš doživljenski spremljevalec na katerega ne boste pozabili, ko bo odrasel ali ga zanemarili ali celo zavrgli, zaradi težav ki jih prinese starost.


Andreja Lenassi