Danes predstavljam srečno zgodbo Vide Kološa in njene posvojenke Nike, danes stare 17 let, s katero sta se pred sedmimi leti našli v Zavetišču Ljubljana. Vida je tam že dolgoletna sprehajalka, vse od ustanovitve zavetišča letno nameni okoli 800 ur zapuščenim psom. Ko sta se spoznali leta 2016, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo Nika Vidi ukradla srce in kaj kmalu tudi domači kavč. Njuna skupna zgodba ni posuta s cvetlicami, kot tudi ni bila Nikina pred prihodom v zavetišče, iz njunega krasnega odnosa in Vidinega truda za Niko pa se vsi lahko ogromno naučimo. Predajam besedo Vidi:

Fotografija: Vida Kološa / osebni arhiv

Kako se je Nika znašla pri tebi, koliko je bila stara takrat in kakšna je vajina zgodba?

Zdaj skoraj 17-letno seniorko Niko sem kot prostovoljka v Zavetišču Ljubljana spoznala prav tam. Bila je predana v zavetišče zaradi posesivnosti do hrane, burno je reagirala, ko so se skledici s hrano približali otroci prejšnjih lastnikov. Ko je bila julija 2016 Nika (takrat stara 10 let) premeščena iz karantene na oddelek za posvojitve, sem jo takoj opazila. V kotu boksa je bila zvita v klobčič in prestrašeno gledala; do ograje boksa se ni upala, tudi pripeti na povodec jo je bila težava. Po kakšnih dveh tednih smo jo nekateri sprehajalci le uspeli pripeti in peljati na sprehod. Postopoma sem spoznavala njen karakter, saj sem jo vsak dan sprehajala in se z njo ukvarjala. Takrat še pomislila nisem, da bi jo posvojila, saj sem se ravno v tistem obdobju morala posloviti od svojega nepozabnega nemškega ovčarja Ruda.

Nika je bila samosvoja, občutljiva na vsak dotik, dvigniti jo je bilo praktično nemogoče; očitno je bilo, da je iz svojega prejšnjega življenja prinesla strah pred ljudmi, slabo toleranco do majhnih otrok in do drugih psov, če so se ji preveč približali. Čeprav majhna (6 kg) in prikupna, zanjo ni bilo nobenega zanimanja. Oskrbniki v zavetišču so mi povedali, da so se zanjo enkrat ali dvakrat zanimali ljudje z majhnimi otroki in seveda so jim posvojitev odsvetovali. Takrat sem prvič pomislila, da bi jo morda pa le posvojila, saj imam ustrezne pogoje za starejšega psa: pritličje, velik ograjen vrt in predvsem umirjeno življenje. Po tehtnem premisleku je odločitev padla in oktobra 2016 je Nika odšla z menoj domov.

Fotografija: Nika v zavetišču (2016) / osebni arhiv

Se je hitro vklopila v tvoj vsakdan?

Takoj, ko sem jo pripeljala domov, je vse prevohala in bila neizmerno zadovoljna ter mi ves čas sledila. Ko sva bili sami, je bila umirjena, vesela in popolnoma drug pes kot v zavetišču. Sem pa kmalu opazila veliko vedenjskih težav, ki jih v zavetišču ni bilo mogoče opaziti. Ko je prišel na obisk tuj človek, je konstantno lajala, prav tako tudi, ko sva že od daleč na sprehodu videli psa. Na srečo je Nika zelo ješča, zato sva postopoma te težave s konstantnim delom odpravili, predvsem sva to delali s preusmeritvijo pozornosti. Načeloma pa, kadar je ob meni, ni problematična, vedno jo vzamem s seboj na dopust in poskrbim, da je sproščena.

Mimogrede sem pri enem izmed pregledov pri veterinarju izvedela, da sem jaz njen peti skrbnik, kar pove veliko o njeni turbulentni preteklosti in travmah.

Je z njo veliko dela v primerjavi z mladičem?

Dela je bistveno manj. Mladiča moraš navaditi sobne čistoče, velikokrat uniči kakšen predmet v stanovanju, veliko časa porabiš za učenje in skoraj obvezno moraš obiskovati pasjo šolo. Starejši pes je sobno čist, ima že oblikovan karakter, sprehodi z njim so bolj umirjeni, pa tudi več spi.

Kako so se priprave razlikovale od priprav na mladiča ali odraslega psa?

Priprav na mladiča je bistveno več. Dobro moraš premisliti, kje bo bival čez dan, ko bo sam doma. Odmakniti je potrebno predmete, ki bi jih lahko uničil. Zavedati se moraš tudi, da je potrebno večkrat na dan, tudi ponoči, peljati mladiča ven, da se čim prej navadi sobne čistoče. Imeti moraš veliko potrpljenja in biti dosleden.

Pri odraslem psu to odpade, lahko pa ima več vedenjskih težav, ki so posledica slabe socializacije ali težkih pogojev bivanja. Za Niko nisem imela praktično nič priprav, saj me je dobro poznala že iz zavetišča. Ko je bila še v zavetišču, sva bili dva meseca vsak dan skupaj eno uro.

Zanimivo pa je bilo, da sem za Niko pripravila čisto novo, prekrasno ležišče, primerno za njeno velikost, ona pa ga je povohala in šla stran. Počakala sem še en teden in upala, da ga bo osvojila. Na koncu je to ležišče pristalo pri mačkah. Poskusila sem še z ležiščem za nemškega ovčarja, ki ga je imel moj prejšnji pes. To ležišče pa je bilo za mojo Niko tisto pravo. Vedno se zvije v kot ležišča, se pokrije z dekico čez glavo in trdno zaspi. Še danes se najbolj varno počuti na tem ležišču.

Kaj je bil največji izziv tvojega sobivanja z Niko?

Soočiti se in tudi rešiti njene vedenjske težave, ki so bile posledica slabih in bolečih izkušenj ter ji nuditi varno zavetje na jesen njenega življenja. Danes namreč šteje častitljivih 17 let.

Meniš, da se boš v prihodnosti še kdaj odločila za posvojitev odraslega ali starejšega psa?

Seveda se bom. Odrasli oz. starejši psi si zaslužijo preživeti življenje mirno, udobno in predvsem brez stresa.

Fotografija: Nika po posvojitvi / osebni arhiv

Te je s kakšnim vedenjem ali lastnostjo presenetila?

Presenetila me je s konstantnim lajanjem doma na nepoznane ljudi in na ulici na prihajajoče pse. Obe lastnosti sva z rednim delom odpravili. Edino, česar še vedno ne pusti oz. ji povzroča velik stres, je dviganje v naročje. Dvignem jo le, če je to nujno potrebno.

Kaj bi svetovala ljudem, ki se zanimajo za posvojitev psa, pa se bojijo posvojitve starejšega psa?

Posvojitev starejšega psa je najboljša izbira za tistega, ki nima dovolj časa za socializacijo, vzgojo in šolanje mladička. Starejši psi so doživeli že marsikaj slabega, zato se veliko bolj navežejo in veliko bolj cenijo to, kar jim damo. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je posvojitev starejšega psa nekaj čudovitega in neprecenljivega.

Urška Medvedšek

Lidl Slovenija, Pes moj prijatelj in Zavod Naš kuža tudi letos povezani, da bi brezdomnim kosmatincem ustvarili boljši svet. Življenje je lepo tudi s seniorji, poskrbimo za pasjo in mačjo prihodnost. Pomagate lahko tudi vi, z deljenjem ozaveščevalnih vsebin, prispevkom v košare v 63 Lidlovih trgovinah in s poslanim sms sporočilom TAČKE5 na 1919.