Zakon o zaščiti živali je bil sprejet leta 1999 in od takrat večkrat noveliran. Pomembne izboljšave sta prinesli predvsem noveli iz let 2023 in 2025. Seveda bi lahko naredili še ogromno. Ampak z majhnimi koraki se daleč pride. Če jih le delamo naprej.

Marsikdo od nas je nekoliko naivno verjel, da je dosežena raven zaščite živali nekaj, kar bomo postopoma izboljševali. Da se bomo po prepovedi trajnega privezovanja psov pogovarjali o drugih težavah in potencialnih izboljšavah. Da bomo po uvedbi obveznega čipiranja mačk poskrbeli za njegovo izvajanje. Da bomo po določitvi roka za odpravo baterijske reje pomagali pri prehodu.

Potem pa je bil 2. oktobra 2026 predstavljen predlog nove novele. In ob branju se je marsikdo resno vprašal, ali gre za šalo. 

Ker težko drugače razumemo predlog, pri katerem je videti, kot da je nekdo vzel zadnje izboljšave, jih razporedil po mizi in vprašal: »Kako bi lahko vse to obšli, ne da bi preveč očitno priznali, da nameravamo dobrobit živali zmanjšati?«

In očitno našel odgovor. Malo izjem, malo podaljševanja rokov, malo »prilagoditev«. Določbe ostanejo dovolj podobne, da lahko govorimo o zaščiti živali, hkrati pa dovolj spremenjene, da njihova vsebina začne polzeti med prsti.

Navidezna zaščita - je tu, ampak je ni. Na papirju imamo obveznost, v praksi pa odprta vrata za njeno neizvajanje. In če žival zaradi določbe nima nič boljšega življenja, je zanjo vse skupaj en isti šmorn.

Prvi primer je čipiranje mačk. Veljavna ureditev določa, da morajo biti lastniške mačke označene do 1. januarja 2027. Izvedeno je bilo subvencionirano označevanje, številni skrbniki so svoje mačke že čipirali. Država je rekla »to je potrebno« in ljudje so to storili. Zdaj pa bi minister Janez Cigler Kralj splošno obveznost odpravil. Res zanimiva logika. Najprej ljudi pozovemo, naj izpolnijo zakonsko obveznost, potem pa tik pred rokom ugotovimo, da je pravzaprav ne potrebujemo več.

Čipiranje bi bilo po novem obvezno le, ko bi skrbnik mačko prodal, oddal ali podaril drugemu lastniku. Torej lahko rečemo, da obveznosti nismo povsem ukinili. Samo malo smo jo »prilagodili«.

Kako priročno.

Vsak ve, kako oddajanje mačk dejansko poteka. Nekdo objavi oglas. Drugi pride po njo. Mačka zamenja roke, pri prodaji še denar, potem gre vsak svojo pot. Kdo bo preveril, ali je bila pred tem čipirana? Bo minister osebno prisoten ob vsaki predaji? Bo ob vsakem oglasu za mladiče stal inšpektor in čakal na novega skrbnika?

Lahko napišemo še deset členov o čipiranju ob predaji ampak če ne bomo zagotovili učinkovitega izvajanja, bomo imeli lepo besedilo in še naprej množico neoznačenih mačk. Določba bo tam. Čipa pa ne bo.

Naslednji primer so pujski. Obvezna uporaba anestezije in analgezije pri kirurški kastraciji ter zahteva, da poseg opravi veterinar, sta pomenili pomemben korak za njihovo dobrobit.

Predlog bi obveznost anestezije in analgezije ohranil. Da ne bi bilo preveč očitno, da rahljamo zaščito, bi torej ta del ostal. Dodali pa bi izjemo, in sicer pri pujskih do sedmega dne starosti bi lahko poseg opravila tudi druga ustrezno usposobljena oseba.

In spet naj bi nas pomirilo, da obveznost ostaja zapisana. 

Na tem mestu se pa pojavi vprašanje, kdo bo dejansko preverjal uporabo anestezije in analgezije. Pri veterinarju obstajata strokovna in poklicna odgovornost, uporaba zdravil pa je praviloma bolj sledljiva. Če poseg opravlja rejec sam, pa postane preverjanje kar zahtevnejše. Ali morda celo nemogoče?

Seveda to ne pomeni, da bi vsak rejec pravila kršil. Pomeni pa, da mora biti jasno, kdo bo preverjal, ali so pujski pri posegu dejansko prejeli anestezijo in analgezijo, ter kako bo ta nadzor potekal. Zgolj zapisati obveznost v zakon in upati, da jo bodo vsi spoštovali, pač ni dovolj.

Pri kokoših je rešitev bila še preprostejša. Prepoved baterijske reje bi prestavili za šest let.

Šest let.

Ministrstvo to odločitev pojasnjuje s prilagoditvijo objektov in načina reje, načrtovanjem investicij, življenjsko dobo opreme, neamortiziranimi vlaganji in ekonomskimi posledicami prehoda. Vse to zveni zelo strokovno. Skoraj tako, da bi človek pozabil, da govorimo o živih živalih, zaprtih v kletkah.

Prehodno obdobje že obstaja. Prepoved je predvidena z letom 2029. Rejcem nihče ni naročil, naj jutri zjutraj podrejo objekte in čez noč spremenijo način reje.

Po podatkih registra UVHVVR z dne 5. avgusta 2026,  je baterijska reja evidentirana na 33 gospodarstvih oziroma v 34 objektih in predstavlja okoli 13,8 odstotka registrirane kapacitete sektorja. Torej govorimo o omejenem delu sektorja, ki ima že zdaj določen čas za prilagoditev. Ampak namesto da bi iskali načine, kako ta prehod izpeljati, bomo očitno premaknili cilj. Spet bodo čakale živali.

Potem so tu psi. Od 11. novembra 2025 trajna namestitev psov na privezu ni več dovoljena. Končno smo kot družba povedali, da veriga ni primeren način življenja za psa.

Očitno je bil tudi ta korak za nekoga prevelik.

Predlog bi pod določenimi pogoji dovolil izjemo za pse, rojene pred 1. januarjem 2027.

Torej, če si velik del življenja preživel na verigi, je to očitno razlog, da ti jo lahko pustimo še naprej.

Posebna izjema bi veljala tudi za pse, ki ponoči varujejo kmetijska gospodarstva. Spet se pokaže, kako hitro naš »najboljši prijatelj« postane oprema, ko od njega pričakujemo korist. Za varovanje imamo ograje, alarme in kamere. Za psa pa očitno še vedno verigo in dobro obrazloženo izjemo.

Prepoved torej ostaja. Razen za te pse. In še za tiste pse. Potem pa bomo verjetno poslušali, da se ni nič bistvenega spremenilo, saj vendar še vedno imamo prepoved trajnega privezovanja. Seveda jo imamo. Zraven pa seznam razlogov, zakaj je ne bi bilo treba upoštevati.

Genialnost predloga se kaže tudi pri zavetišču za kopitarje. Na ministrstvu bi določbe o njem kar črtali, ker zakaj bi pa to potrebovali?! Minister Cigler Kralj je odločitev utemeljil s tem, da zakon ne določa dovolj natančno vsebine in pogojev izvajanja.

Torej, ker ureditev ni dovolj dodelana, bomo zavetišče ukinili? Logično bi sicer bilo, da bi manjkajoče pogoje določili. Sploh ker prav 27. člen Zakona o zaščiti živali ministru nalaga, da predpiše podrobnejše pogoje. Ampak očitno je lažje črtati določbe kot opraviti delo, ki ga zakon nalaga.

Po tej logiki bi lahko ukinili marsikaj. Ugotoviš, da nekaj ni dovolj natančno urejeno, in namesto da bi uredil, odstraniš. Problem rešen. Vsaj na papirju.

Zapuščeni in odsluženi kopitarji bodo seveda še vedno potrebovali prostor, hrano, veterinarsko pomoč in nekoga, ki bo zanje poskrbel. Ker njih ni mogoče črtati skupaj z zakonskimi določbami.

Ob vsem tem se človek dejansko vpraša: zakaj? In si poskuša dopustiti možnost, da mogoče pa obstajajo kakšni konkretni, tehtni argumenti. Potem odpreš predlog, prebereš obrazložitve in ti je še manj jasno, kaj za vraga se tukaj dogaja.

Ljudje so začeli čipirati mačke? Dajmo obveznost ukiniti. Za zavetišče za kopitarje bi morali določiti podrobnejše pogoje? Dajmo raje ukiniti zavetišče. Pes je že vse življenje na verigi? Potem je očitno lahko še naprej. Pri pujskih naj nas pomiri, da bo obveznost anestezije ostala zapisana, kako se bo izvajala in preverjala, pa je očitno drugotnega pomena. Kokoši naj medtem v kletkah vzdržijo še dodatnih šest let. Saj tiste, ki so v njih danes, tega roka večinoma niti ne bodo dočakale.

In potem naj bi vse skupaj razumeli kot premišljene prilagoditve. Kot da nismo sposobni videti razlike med določbo, ki žival dejansko varuje, in določbo, ki je v zakonu predvsem zato, da lahko rečemo, da jo imamo. Prepoved ostaja, ampak dodamo izjeme. Obveznost ostaja, ampak jo zožimo. Rok ostaja, ampak ga prestavimo. Zaščita je torej tu. Samo živali je bodo deležne vedno manj.

Kako je mogoče, da nekdo, ki bi moral skrbeti za dobrobit živali, predlaga spremembe, ki jim jemljejo že doseženo zaščito? In to potem predstavlja kot premišljeno prilagoditev zakonodaje. Prilagoditev komu? Živalim očitno ne.

Je to politično kljubovanje? Nevednost? Ignoranca? Ali zgolj računanje na to, da bodo živali tiho prenesle še malo več, ljudje pa se bomo zadovoljili z določbami, ki lepo zvenijo, v praksi pa pomenijo vedno manj? Kdo bi vedel. Že to, da se moramo ob predlogu sprememb Zakona o zaščiti živali spraševati, kako pred njimi zaščititi živali, pa pove dovolj.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija: DepositPhotos

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.