Ko govorimo o odgovornem skrbništvu psov, večina ljudi najprej pomisli na pobiranje pasjih iztrebkov. To je nekaj, kar danes v mestih razumemo kot osnovno kulturo sobivanja. A v italijanskem mestu Livorno so šli korak dlje – tam morajo pasji skrbniki po novem za svojim psom sprati tudi urin.

Novica je v zadnjih dneh precej odmevala po evropskih medijih in sprožila burne odzive. Nekateri ukrep pozdravljajo kot logično rešitev za čistejše mesto, drugi menijo, da gre za pretiravanje in novo obremenjevanje pasjeljubcev. Resnica pa je, kot običajno, nekje vmes.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Mesto Livorno v italijanski Toskani je uvedlo lokalni občinski ukrep, po katerem morajo skrbniki psov med sprehodom s seboj nositi vodo oziroma razpršilec in z njim sprati urin svojega psa, če ta urinira na pločnikih, fasadah, vhodih v stavbe, trgovinah ali drugih javnih površinah. Če tega ne storijo, jim grozi kazen, ki lahko doseže tudi do 500 evrov.

Ukrep velja predvsem v toplejšem delu leta, od maja do oktobra, ko vročina še dodatno okrepi neprijetne vonjave v mestnih središčih. Oblasti pravijo, da so se za ta korak odločile zaradi številnih pritožb prebivalcev, predvsem v gosto naseljenih delih mesta.

Pomembno pa je poudariti nekaj ključnega: ne gre za pravilo Evropske unije, ampak za lokalni ukrep posameznega mesta. Nekateri mediji so to nekoliko zavajajoče predstavili kot širšo evropsko zaostritev pravil, kar ne drži.

Zakaj ravno pasji urin?

Na prvi pogled se marsikomu zdi vse skupaj nekoliko pretirano. Pes vendar mora opraviti svojo potrebo. A prebivalci mest, predvsem starejših mestnih jeder, že dolgo opozarjajo na težave, ki jih povzroča uriniranje psov na istih mestih.

Poleti se neprijeten vonj hitro zadržuje na vročem asfaltu in ob fasadah stavb. Urin lahko poškoduje tudi nekatere materiale, rastline in mestno opremo. V turističnih mestih pa postajajo tovrstne težave vse pogostejši razlog za spore med prebivalci in pasjimi skrbniki.

Po drugi strani pa številni pasjeljubci opozarjajo, da odgovorni skrbniki že zdaj naredijo ogromno za čistočo mest, medtem ko se pogosto pozablja, da tudi ljudje sami marsikdaj ne ravnamo nič bolj zgledno.

Je tak ukrep sploh izvedljiv?

Tu se mnenja najbolj delijo. Nekateri skrbniki pravijo, da že zdaj na sprehode nosijo stekleničko vode in po potrebi splaknejo urin, predvsem če pes označi vhod ali zid. Drugim pa se zdi takšna zahteva pretirana in težko izvedljiva, zlasti pri daljših sprehodih ali pri večjih psih.

V praksi bo verjetno veliko odvisno tudi od nadzora in zdrave pameti. Težko si je predstavljati, da bi mestni redarji spremljali prav vsakega sprehajalca psov. A že sam ukrep je odprl pomembno razpravo o kulturi sobivanja v urbanem okolju.

Kaj pa Slovenija?

Za zdaj v Sloveniji podobnih pravil nimamo. Zakonodaja določa obvezno pobiranje pasjih iztrebkov, čiščenje urina pa ni predpisano.

Kljub temu pa se tudi pri nas občasno pojavljajo pritožbe zaradi pasjega urina, predvsem v mestnih središčih in večstanovanjskih naseljih. Sploh poleti, ko vročina okrepi vonjave, lahko hitro pride do napetosti med prebivalci.

Ali bi lahko nekoč podoben ukrep uvedli tudi pri nas? Težko rečemo. Trenutno ni znano, da bi slovenske občine pripravljale kaj podobnega. A dejstvo je, da evropska mesta postajajo vse bolj usmerjena v urejanje skupnega prostora in sobivanja ljudi ter živali.

Odgovornost ni vedno stvar kazni

Morda največje vprašanje pri vsem skupaj sploh ni, ali je kazen previsoka ali pravilo prestrogo. Bolj pomembno je vprašanje, kako živimo drug ob drugem.

Psi so del naših družin in tudi del javnega prostora. Večina skrbnikov to zelo dobro razume in se trudi biti odgovorna. Prav zato je pomembno, da o takšnih temah govorimo brez obsojanja, a tudi brez ignoriranja težav.

Včasih je dovolj že majhna gesta – da psa usmerimo stran od vhoda, da s seboj prinesemo malo vode ali pa preprosto pokažemo nekaj razumevanja do ljudi, ki živijo okoli nas.

Ker na koncu niso problem psi. Problem je vedno človekova odgovornost.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime