Marsikdaj je slišati: 'Pa saj mačkam na ulicah nič ne manjka... saj jih hranijo mimoidoči.' Zakaj se torej komplicira z mačkami na ulicah? So prostoživeče mačke res problem?

Kaj je pravzaprav 'prostoživeča mačka'? Izraz se uporablja za zunanje, neznane mačke, ki se prosto gibljejo na določenem ozemlju. Lahko so prijazne, divje, odrasle, male, zdrave ali ne, sterilizirane/kastrirane ali ne. Prostoživeče mačke imajo kar nekaj izzivov v življenju:

- Prepuščene so na milost in nemilost vsem vremenskim pogojem, od vročine do dežja in mraza;

- Prostoživeče mačke so bolj izpostavljene boleznim, pomanjkanju hrane ter napadom drugih živali;

- Približno polovica mačjih mladičev, skotenih prostoživečim mačkam, ne dočaka prvega rojstnega dne zaradi bolezni, parazitov in cest;

- Prostoživeče mačke v veliki meri ogrožajo ljudje z nastavljanjem strupov in pasti.

V kolikor prostoživeči mačji mladič dočaka odraslost, je pričakovana življenjska doba nekako 3 leta, če pa je del kolonije s 'skrbnikom', pa lahko z nekaj sreče dočaka do 10 let. To je še vedno močno pod povprečno pričakovano življenjsko dobo mačk. Če ima mačja kolonija skrbnika, pomeni, da jim določena oseba (ali več njih) redno zagotavljajo hrano, nekakšno zavetje in v čim večji možni meri poskrbi za odlov ter sterilizacijo in kastracijo mačk iz kolonije, ob čemer jih po potrebi še veterinarsko oskrbijo za druge težave. V tem primeru je za mačke relativno dobro poskrbljeno, še vedno pa nanje preži kup nevarnosti.

Verjetno največji projekt v zvezi s prostoživečimi mačkami pri nas poteka pod okriljem Zavetišča Ljubljana. Prosto živeče mačke so potomke lastniških mačk, ki so brez skrbništva ostale iz različnih razlogov. Največkrat gre za malomarno zapustitev odraslih živali, predvsem pa mladičev. Projekt se je po podatkih na strani zavetišča začel v letu 2008, njegov namen pa je bil predlog celostne  (sistemske, formalne in strokovne) ter dolgoročne ureditve problematike prosto živečih mačk na območju mesta Ljubljane. Ključnega pomena je bil nadzor nad razmnoževanjem mačk ter zajezitev širjenja nalezljivih bolezni. Osnovni vir ponavljajočih težav je prenizka stopnja kastracij oz. sterilizacij.

Z uravnavanjem populacije z omenjenimi ukrepi zagotovimo obstoječim mačkam boljše izkoriščanje virov, torej prostora, zavetja in hrane ter zmanjšamo tveganje za prenosljive bolezni ter spopade za ozemlje. Mačke so teritorialne živali in če vzamemo mačko iz določenega ozemlja, bo na njeno mesto prišla nova. V nasprotnem primeru pa obstoječa mačka brani oziroma zaseda svoje ozemlje in preprečuje naselitev novih kandidatk, ki bi se borile za ta teritorij.

Neurejena populacija prostoživečih mačk je lahko tudi vir določenih okužb in nevšečnosti.  Nekatere bolezni so zoonoze (prenašajo se lahko na ljudi), druge se širijo predvsem znotraj mačje populacije in nevarnejše, denimo kuga, virus mačja imunosupresije ter mačje levkemije povzročajo pogine. Prav tako pa je lahko neurejena kolonija mačk odličen vir hrane za parazite, najpogosteje bolhe, ki lahko v tem okolju napadajo tudi domače živali, torej lastniške pse in mačke. 

Vidimo torej, da dejstvo, da nekdo v naši soseski občasno ali redno nastavlja hrano prostoživečim mačkam, še zdaleč ne pomeni, da tem mačkam ni nič hudega. Prostoživeče mačke povečini nimajo varnega in toplega zavetja, izpostavljene so vročini, mrazu, vetru in vlagi, njihov imunski sistem je zaradi slabih bivalnih pogojev ter pretežno manj kakovostne hrane oslabljen. Mladiči zaradi slabega imunskega sistema in parazitov težko dočakajo eno leto starosti, odrasle mačke pa so izpostavljene prenosljivim boleznim in poškodbam.  

Kaj pa lahko naredimo, da pomagamo pri reševanju te kompleksne problematike? Pomemben del je vsekakor sodelovanje s pristojnim zavetiščem. V primeru, da opazimo novo leglo mačjih mladičev prostoživeče mame, o tem obvestimo zavetišče in v sodelovanju z njimi nastavimo živolovke oziroma pomagajmo pri odlovu mladičev. Mladičem bomo zagotovili čim boljše možnosti za preživetje in varno življenje, če bodo odraščali z ljudmi in se primerno socializirali, lahko jih imamo v začasnem skrbništvu mi ali pa zanje skrbijo v zavetišču. Ko so primerno stari, jim poiščemo primeren dom.

Za odrasle prostoživeče mačke je v večini primerov najbolje, da se jih ulovi, sterilizira in kastrira, po potrebi veterinarsko oskrbi, označi in vrne v okolje. Mačkam in zavetišču lahko v tem primeru pomagamo s podatki o lokaciji kolonije, nastavljanjem živolovk, ustreznim urnikom hranjenja in donacijami. Veliko pa seveda naredimo že s tem, da smo sami odgovorni skrbniki za svoje živali ter dajemo zgled in prijazno informiramo o odgovornem skrbništvu tudi druge v svoji okolici.

Urška Medvedšek