Pino ptič je poleti padel iz gnezda na borovcu. Padel je tudi njegov brat, vendar ni preživel. Ker so ga otroci videli skakljati sredi ceste, so ga pobrali in ogradili s kamni, ker so ga hoteli zaščititi. Komaj je hodil, kaj šele letel. Tudi jesti še ni znal sam. Ravno takrat je Damjana prišla tja nahranit mačke. Zasmilil se ji je, zato ga je odnesla domov, kjer je ostal dva meseca. Če ga ne bi vzela s seboj, bi morda končal v gobcu kakšne mačke, ker je bil popolnoma nebogljen. Biti bi moral še v gnezdu s starši. Ker je bil še tako majhen, Damjana in njeni družinski člani niso vedeli, katere vrste ptič je. Mislili so, da je sinica, toda one niso črno bele. Pogledali so na Internet in ugotovili, da je sraka. Dali so mu ime Pino ptič.

Prvi mesec je preživel v sobi, drugi mesec pa je že skakljal po stanovanju. Sobo so uredili prav posebej za njega. Iz stoječega ventilatorja so napravili drevo, da je bilo čim bolj podobno naravi. Dokler je bil majhen, je bil zelo rad doma, vendar je bil siten, če je moral biti sam. Bil je namreč zelo družaben in izredno radoveden. Damjanini hčerki Evi je iz puščice jemal flomastre in z njimi odletel na omaro. Ker ji je iz ust vzel žvečilni gumi, se je Damjana zbala, da se mu v kljunu ne bi zalepil, zato mu ga je hitro vzela ven. Evinemu očetu je jemal neprižgane cigarete in z njimi prav tako odletel na omaro. Ker je ugotovil, da so cigareti za kadilce zelo pomembni, je z ulice pobiral cigaretne ogorke in jih odnašal v žleb. Pri tem je gledal levo in desno, da ga ne bi kdo videl. Toda ljudje so to opazili in se med seboj šalili, da bi mu Komunala morala to plačati. Tudi računalnik je znal prižgati, saj je pogosto videval, kje so ga prižigali. V režo pri oknu je skrival mleto meso, saj je bila to njegova najljubša hrana. Rad je imel tudi lubenico in breskve. Bil je požrešen, vsakih dvajset minut je hotel jesti. Ko je zjutraj Damjano videl vstati, je takoj začel odpirati kljun. Vendar je bil popoldne še bolj lačen kot dopoldne. Rad je poslušal glasbo, všeč so mu bili latino ritmi, ob katerih je začel skakljati, kot bi plesal. Ena izmed latino pesmi je postala njegova himna.

Ko je Damjana pri njem opazila napredek v rasti, ga je v kletki odnesla na njivo, kjer ga je učila leteti. Poletel je in se vrnil v kletko, ki jo je dobila od sosede in je bila ovalne oblike. V njej je prenočeval na balkonu. Ko se je zdanilo, mu jo je odprla. Ko je rastel, mu je zaradi dolgega repa postala preozka, zato se mu je repek malo nakodral. Potem ni več spal v njej, ampak v sobi. Ker so imeli doma tudi mačko, je pred sobo prežala. Toda Damjana je vedno pazila, da nista prišla v stik. Zaradi poletne vročine je v stanovanju vklopila klimatsko napravo in odprla vsa vrata, da se je povsod ohladilo. Takrat je nanju še posebej pazila.

Nekega dne je z balkona odletel na igrišče in okrog njega so se zbrale tri mačke. Ko je Eva to videla, ga je šla takoj iskat, da mu ne bi kaj storile. Nikoli ni imel občutka za nevarnost. Ko je poletel z balkona, se je vrnil nazaj. Potem ga štiri dni ni bilo domov. Začel se je družiti z ostalimi srakami, ki pa so ga na začetku odganjale. Damjana ga je iskala in ga našla na hribu. Ko ga je zagledala, je na ves glas zaklicala: Pino ptič! Priletel je na njeno ramo in ji jedel iz roke. Bil je lačen. Takrat je mimo prišel pes, ustrašil se ga je in odletel stran. Damjana je videla, da leti proti srakam, kajti vedno raje je ostajal z njimi. Niso ga namreč več odganjale. Neka gospa ji je na hribu povedala, da ga večkrat vidi pri kmetu na bližnji njivi. Morda je mislil, da smo vsi ljudje enaki, zato je tudi njemu priletel na ramo in mu jedel iz roke. Ker je bil kmet kadilec, mu je hotel ponagajati in mu vzel cigaretne ogorke iz pepelnika. V sosednji ulici je stanovalcem priletel na balkone in vrtičke. Nabiral je kamenčke in jih zlagal v kroge. Ljudje so se nanj različno odzivali. Iskal je družbo človeka. Toda tam je srečal grlico, s katero se je začel družiti in postala sta prijatelja. Ugotovil je, da je tudi ona ptič.

Večkrat je poletel na streho k ostalim srakam. Od njih se je naučil novega vedenja. Verjetno je vložil veliko truda, da se jim je prikupil. Mogoče je bil na začetku zmeden, ni natančno vedel, ali spada k ljudem ali srakam. Toda prevzel je njihove navade: Ko pride mrak gredo spat. Prej se zbirajo in med seboj lovijo. Rade se zadržujejo blizu naselij. Hrano iščejo pri tleh, na njivah. Gnezda naredijo samci na borovcih.

Damjana ga še vedno vsak dan išče, razen če dežuje. Rada bi ga videla vsaj za trenutek, da bi vedela, da je živ in zdrav, da ni lačen in da je srečen. Še vedno ga ima zelo rada, kakor da bi bil njen otrok. Morda je tudi on vsaj nekaj časa mislil, da je ona njegova mama. Rada bi se tudi prepričala, da njeno dobronamerno ukvarjanje z njim ni bilo zaman, ampak da je obrodilo sadove. Ko ga je učila leteti, ga je   namreč vedno zaščitila tudi pred poletno vročino in močnim soncem. Če ga ne bi tako čuvala, verjetno sploh ne bi preživel.

Pino ptiča sem tudi jaz videvala vsako jutro, ko sem prišla nahranit tri mačke. Tudi meni je priletel na ramo in mi jedel iz roke. Takoj sem vedela, da je udomačen. Potem je izginil in njegova usoda je neznana. Pa vendar se mi je neko jutro zazdelo, da sem ga videla v letu s še eno srako. Videti je bil srečen. Po nakodranem repku sem ga spoznala.


Katja