Včeraj smo v prvem delu serije govorili o tem, kako pogosta so rakava obolenja pri psih, katere oblike raka se najpogosteje pojavljajo in na katere znake moramo biti kot skrbniki posebej pozorni. Danes pa se bomo posvetili naslednjemu koraku – diagnostiki, zdravljenju in življenju psa po diagnozi.

Za večino skrbnikov je trenutek, ko veterinar izreče besedo rak, eden najtežjih v življenju. V glavi se odpre nešteto vprašanj, strahov in dvomov. A pomembno je vedeti nekaj zelo pomembnega: diagnoza raka še ne pomeni, da je konec vseh lepih trenutkov. Veterinarska medicina danes omogoča veliko več, kot si ljudje pogosto predstavljajo.

Kako veterinarji odkrijejo raka?

Ko veterinar posumi na rakavo obolenje, sledi več različnih preiskav. Cilj ni le potrditi diagnozo, ampak tudi ugotoviti, za kakšno vrsto raka gre in kako daleč je bolezen napredovala.

Prvi korak so pogosto krvni testi. Ti pokažejo splošno zdravstveno stanje psa, delovanje organov in morebitne nepravilnosti, ki lahko nakazujejo na resnejšo bolezen.

Velikokrat sledi tudi biopsija oziroma odvzem vzorca tkiva. To je ena najpomembnejših preiskav, saj omogoča natančno določitev vrste tumorja. Nekatere zatrdline so namreč povsem nenevarne, druge pa zelo agresivne – in prav biopsija pogosto poda ključne odgovore.

Pomembno vlogo imajo tudi slikovne preiskave:

• rentgen,
• ultrazvok,
• računalniška tomografija (CT),
• magnetna resonanca (MRI).

Z njimi veterinarji preverijo, ali se je bolezen razširila na druge organe in kako obsežen je tumor.

Kaj pomenita stopnja in stadij raka?

Ko skrbniki slišijo izraza stopnja in stadij, pogosto mislijo, da gre za isto stvar. A med njima obstaja pomembna razlika. Stopnja raka opisuje, kako agresivne so rakave celice in kako hitro se bolezen običajno razvija. Stadij pa pove, kako daleč se je rak že razširil po telesu – ali je ostal lokalno omejen ali pa so se pojavili tudi zasevki v drugih organih.

Prav ti podatki veterinarju pomagajo določiti najboljši način zdravljenja in okvirno prognozo.

Kako danes zdravijo raka pri psih?

Zdravljenje je vedno prilagojeno posameznemu psu. Ni univerzalne rešitve, saj je veliko odvisno od vrste raka, starosti psa, njegovega splošnega zdravstvenega stanja in tega, kako napredovala je bolezen.

Ena najpogostejših metod je kirurška odstranitev tumorja, kadar je to mogoče. Pri določenih oblikah raka je operacija lahko zelo uspešna, še posebej če bolezen odkrijejo zgodaj.

Pri drugih oblikah se uporablja kemoterapija. Veliko ljudi ob tej besedi najprej pomisli na hudo trpljenje, a psi kemoterapijo pogosto prenašajo precej bolje kot ljudje. Cilj veterinarske onkologije namreč ni le podaljševanje življenja, ampak predvsem ohranjanje kakovosti življenja.

Pri nekaterih tumorjih se uporablja tudi radioterapija oziroma obsevanje, ki ciljno deluje na rakave celice.

V določenih primerih zdravljenje raka pomeni popolno ozdravitev. Velikokrat pa je cilj predvsem upočasniti bolezen in psu omogočiti čim več kakovostnega časa brez bolečin.

Življenje po diagnozi

Ko pes zboli za rakom, se spremeni tudi vsakdan družine. Nenadoma postanejo pomembne stvari, ki smo jih prej jemali za samoumevne – dober apetit, miren spanec, veselo mahanje z repom ali kratek sprehod brez bolečin.

Pes z rakom potrebuje predvsem stabilno, mirno in ljubeče okolje. Rutina mu daje občutek varnosti, mir pa pomaga zmanjševati stres.

Pomembna je tudi prehrana. V večini primerov veterinar svetuje uravnoteženo prehrano, prilagojeno posameznemu psu in njegovemu zdravstvenemu stanju.

Veliko pasjih skrbnikov doma daje zdravila, spremlja stanje psa in opazuje spremembe. Prav zato je zelo pomembno, da imajo ob sebi veterinarja, ki jim zna vse jasno razložiti in jih voditi skozi zdravljenje.

Tudi skrbniki potrebujejo podporo

O tem se govori veliko premalo. Skrb za psa z rakom je čustveno izjemno naporna. Skrbniki pogosto živijo med upanjem, strahom in občutkom nemoči.

Mnogi se sprašujejo: Ali delam dovolj? Ali moj pes trpi? Ali sem se odločil prav?

To so povsem normalna vprašanja. In prav je, da si skrbniki dovolijo poiskati pomoč, pogovor ali podporo ljudi, ki so šli skozi podobno izkušnjo.

Psi ne štejejo mesecev. Štejejo trenutke.

Morda je prav to najpomembnejše sporočilo. Psi ne razmišljajo o diagnozi tako kot ljudje. Ne razmišljajo o prihodnosti in ne živijo v strahu pred jutrišnjim dnem. Živijo tukaj in zdaj.

Če imajo ob sebi človeka, ki jih ima rad, mehak prostor za počitek, miren dotik in občutek varnosti, so lahko še vedno srečni. Tudi med zdravljenjem. Tudi v težkih obdobjih.

V jutrišnjem, zadnjem delu serije bomo govorili o možnostih zdravljenja, sodobnih terapijah in o tem, kako lahko psu omogočimo čim bolj kakovostno življenje tudi v času bolezni.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime