Tokrat je moja kolumna napisana iz drugačne perspektive. Napisal jo je tisti, ki ga pogosto ne vidimo in ne slišimo, pravimo mu vreča bolh in nebodigatreba, a ga tudi slavimo kot najboljšega prijatelja, terapevta, reševalca človeških življenj. V namene raziskav in izboljšanja življenjskih razmer psov, sem nekaj dni in noči preživela ob tistih, priklenjenih na verigah. To je izkušnja, ki je ne bi želela nikomur. Človeška krutost in pomanjkanje empatije do naših najbližjih in najbolj zvestih spremljevalcev je nesprejemljiva. Zato se ne neham boriti za njihovo dobrobit. Naj vam namesto mene svojo zgodbo pove Rex, pes na verigi.

»Ime so mi dali Rex, kot mnogim drugim z mojo usodo. Star sem bil komaj nekaj mesecev, ničesar še nisem dobro poznal, ko so me priklenili na verigo. Sem pes z duhom hrepenečim po svobodi, ki ga je vklenila krutost človeške brezbrižnosti. Odkar pomnim, ne poznam nič drugega kot hladen, trd oprijem verige okoli vratu. Zaradi verige težko požiram hrano, saj se mi je že vrasla v kožo na vratu in zelo boli.

Svoje dneve preživljam na nekaj metrov umazanije in betona ter žalostno opazujem svet, ki drvi mimo, brez mene. Mene nihče ne vidi, kako bi se jim pridružil, kako bi bil dober in poslušen, kako bi jih imel rad. Prav vsako jutro si želim, da bi začutil človekovo toplo dlan na svojem kožuhu. Toda te sanje niso nič drugega kot oddaljeni šepet v vetru, ki ga utiša neizbežna resničnost mojega življenja, ki ga je zame izbral gospodar. Jaz njemu tega nikoli ne bi storil.

Veriga je zame trpljenje in mučenje. Omejuje mi svobodo gibanja, povzroča mi psihične ter fizične spremembe, ki so v nasprotju z mojimi naravnimi potrebami. Ker je moj življenjski prostor majhen, ga moram braniti za vsako ceno, zato sem pogosto napadalen in veliko lajam. Prisilna ločitev od gospodarja in omejitev gibanja z verigo sta zame psihično mučenje, saj to razumem kot stalno izključitev iz krdela in kot kaznovanje. Jaz pa nisem nič storil.

Veriga se pogosto zaplete za druge predmete, zaradi česar imam velikokrat poškodbe vratu in hrbta. Sem nevrotičen in nesrečen, pogosto apatičen, vrtim se v krogu, lovim svoj rep, nervozno hodim gor in dol po dolžini verige, ter neprekinjeno lajam in zavijam. Pogosto ne dobim primerne hrane, veterinarja ne poznam, skleda za vodo je umazana. Izpostavljen sem vremenskim spremembam in ko bom star, se bojim, da bo gospodar poklical lovca, da me ustreli.

Nekoč sem slišal, kako je neko dekle, ki me je edino pobožalo in pogledalo v oči, reklo mojemu gospodarju, da sem več vreden od tega kar mi on nudi in da si zaslužim življenje, ki ga je vredno živeti. Takrat sem si prvič dovolil upati, da bom morda nekoč tekel po dvorišču, sedel v bližini svojega gospodarja, ljubil svet okoli sebe. Toda leta so minevala, veriga okoli mojega vratu je ostala nepretrgana in svoboda z vsakim dnem ostaja izven mojega dosega.

Prišla je tudi inšpektorica, nekdo je namreč prijavil v kakšnem stanju živim. Ko je njen pogled zašel k meni, je bilo, kot da sem neviden – zgolj neprijetnost, ki jo je treba prezreti in pozabiti. Izmenjala je le nekaj prijaznih in spodbudnih besed z mojim gospodarjem, človekom, čigar srce je hladno kot veriga, na katero me je priklenil.

Ta gospa inšpektorica je bila edina, ki bi mi lahko pomagala, a ni hotela videti bolečine, vrezane v mojih očeh. Moji tihi klici po pomoči so naleteli na njena gluha ušesa. Sem več kot »le pes« – sem živo, čuteče bitje, ki diha, čuti, bitje z upi in sanjami ter srcem, ki hrepeni po ljubezni in družini. Sem več kot le predmet, ki ga je treba zavreči in pozabiti – sem spremljevalec, prijatelj, družinski član, pomočnik, reševalec, terapevt, vodnik, policist in vojak. Zaslužim si boljše od verige. Zaslužim si teči svobodno, čutiti veter na kožuhu in sonce na obrazu.

V Sloveniji se je letos za pse, kot sem jaz, pojavil kanček upanja, ko je bila sprejeta novela zakona, ki prepoveduje kruto privezovanje psov na verigi. Končno se je zdelo, da je slovenska družba priznala, da privezovanje psov na verigo ni le neprimerno – je mučenje.

Si lahko predstavljate to ironijo? Po tem novem človekovem zakonu moram na svobodo počakati še pet let. Medtem prihajajo inšpekcije, a jim ni mar za razsežnosti mojega trpljenja. Gospodar, tisti, ki me je prisilil v to mučno življenje, je edini, s katerim se inšpektorji pogovarjajo in se ne ozirajo name.

Ampak nočem opustiti upanja. Nočem sprejeti te usode. Zakaj bi moral molče trpeti, družba pa si zatiska oči? Celo blišč in glamur človeških zabav, kot je poroka slavnih, imata večjo težo kot moja pravica do življenja brez verig. To je krivica, s katero se vsak dan srečujejo psi Rexi, kot sem jaz.

Zato vas rotim dobri ljudje, ne obupajte v boju za našo dobrobit. Psi zvesto spremljamo človeka, vendar smo kljub naši neomajni zvestobi pogosto privezani na verige in zaprti v pesjake, odrekane so nam osnovne svoboščine, zaradi katerih je vredno živeti.«

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime