Verjamem, da je ta stavek nočna mora marsikaterega pasjega skrbnika. Jaz se z njim ne bi želela nikoli srečati, ampak na žalost ni tako. Skrbnica psa sem dobro leto in pol, ne katerega koli psa, ampak psa s travmami. Kar pomeni, da bo treba z njo delati še par let, da bodo vse dobre izkušnje nadomestile tiste slabe in da bomo imeli kolikor toliko psihično stabilnega psa.

Zato me sprehodi znajo spraviti v stres. Načeloma se izogibam obljudenim lokacijam s pasjimi sprehajalci, vendar grem kljub temu velikokrat čez travnik, ki je sicer zelo prostran in pregleden, hkrati pa ne omogoča nobenega umika na varno, če imajo drugi svoje pse spuščene. Dvakrat se mi je zgodilo, da je do naju pritekel pes. Načeloma že prej zakričim, da naj gre stran, ker ne vem, kako bo moja psica odreagirala, ampak se zna zgoditi, da ti psi ignorirajo tudi mene, ne samo njihovih skrbnikov, ki se v daljavi derejo, da se pes želi samo igrati in da je prijazen. Svoji psici s tem obnašanjem ne pridelam pozitivne izkušnje v stiku s psom, v primeru napada z ene ali druge strani pa bi pridobili še enega travmiranega psa. Sprašujem se, ali smo res tako zelo v svojem svetu in brez občutka za druge, da se nam zdi nekaj najbolj normalnega imeti psa spuščenega in hoditi naokoli brez povodca. In to na terenih, kjer je ogromno ostalih sprehajalcev.

Ali res nihče ne pomisli, da bo morda srečal nekoga, ki se boji psa, da velik pes lahko v igri podre otroka, ali pa otrok zamahne proti njemu iz strahu in ga pes ugrizne. Točno tisti, ki nikomur ne želi storiti ničesar hudega in bi se samo igral. Kje so potem še vsi psi s slabimi izkušnjami, in tisti, ki so prestrašeni, pretepeni, že napadeni, in tisti, ki so jih uporabljali v bojih. Ker namreč takih psov ni malo. Ne morete svoje neodgovornosti prenašati na druge, hkrati ni pravično do vašega psa, niti ni pravično do mene, ker podrete napredek moje psice. Groza me je, ko opazujem, kako zelo slabo poznamo pasjo govorico. In potem se čudimo raznim »neprimernim« vedenjem, čeprav smo za večino odgovorni ravno mi s konstantnim ignoriranjem pasjih potreb, dokler ne pride do izbruha. Nihče od nas se ni rodil z vsem znanjem tega sveta, marsikdo je psa posvojil brez kakršnega koli predznanja. Je to prav? Je in ni. Ni prav, če računamo na to, da je življenje s psom ena sama radost in sreča, ki se nam razblini ob prvem lajanju na čisto vsakega mimoidočega. Razblini se ob napadu na psa, človeka, razblini se ob povsem uničenem stanovanju, razblini se ob polulanih in pokakanih tleh in še marsičem. Če vsega tega nisi vračunal v enačbo posvojitve ali nakupa psa, je bolje, da si ga ne omisliš. Konec koncev to velja za katero koli žival, ne samo za pse.

Kdaj pa je potem prav, da se odločimo za novega člana impulzivno? Takrat, ko se vsaj v osnovi pozanimamo o zgodovini tega psa, ko preverimo, v kakšnem okolju so se rodili in odraščali, ko preverimo, ali lahko prilagodimo svoj čas in način življenja do te mere, da bo živali prijetno, varno in udobno. Ob vsem tem pa je nujno potrebno zavedanje, sploh v primeru posvojitev iz zavetišč ali društev, da ti psi s sabo prinašajo prtljago in da se bo skozi sobivanje pokazalo marsikaj, kar se v zavetišču ni moglo. Ker življenje v zavetišču, na ulici ali verigi nikakor ni primerljivo z življenjem v družini, kjer si enakovreden drugim. Zato je treba nasloviti vse te izzive in se jih lotiti tako, da bosta tako skrbnik kot pes počasi napredovala in gradila zaupen in spoštljiv odnos. In če se vrnem k vsem tistim, ki svoje pse veselo sprehajate brez povodcev in z vpitjem: »Saj moj je prijazen, ne bo nič naredil.« Vem, da ne spoštujejo svojega psa, niti kogarkoli drugega. Ker svojega psa izpostavljajo morebitnim slabim izkušnjam, ki jih je mnogo težje nadomestiti s tistimi pozitivnimi. Ne ozirajo se na potrebe svojega psa, niti na potrebe vseh ostalih psov. Zakaj recimo riniti v srečanje, če vidiš, da tvoj pes laja, da drug pes laja in kaže znake nelagodja? Zakaj je tako težko stopiti v visoko travo, v blaten breg ali pa se obrniti in iti v drugo smer? Tako malo je potrebno, da se izognemo situacijam, kjer gre lahko tako zelo veliko stvari narobe. Ni nujno, da pride do napada, pes se lahko samo ustraši, lahko se ustrašim jaz in to pes začuti, ogromno je nekih zadev, s katerimi lahko psu pridelamo slabo izkušnjo. Zato se mi zdi pomembno, da pri skrbi za psa ne delujemo po principu Jaz vse vem in poznam svojega psa, ampak kaj lahko še preberem, poslušam, naredim, da bo mojemu psu prijetno, da se bo počutil varno, da ne bo imel potrebe po lajanju na vsakega in na vse. Vzgoja otrok je proces in učenje, tako je tudi s psi.

V prvi vrsti se torej dela na odnosu, spoštovanju, varnosti, ljubezni, ne toliko na ubogljivosti. Namreč ubogljiv in poslušen pes ni nujno tudi srečen pes, kar pa je tisto, k čemur bi morali stremeti vsi skrbniki psov. Zato je skrajni čas, da se naučimo njihove govorice, da ne odpravimo lajanja in renčanja z: »Bodi tiho, saj nič ni.« Niti ni pravično do njih, da jih vodimo na kraje, kjer se ne počutijo dobro, samo zato, ker bi mi radi opravili dve stvari hkrati. Pomembno je, da jih ne silimo v dejanja, kjer z vsem telesom sporočajo, da jim je neprijetno in preveč. Samo pomislite, kako bi bilo vam, da vas nekdo sili v nekaj, česar ne želite storiti. Ali pa pomislite, da kričite v eno tri dni in vas popolnoma nihče ne sliši, niti vas ne posluša, ampak vas opazijo šele, ko naredite kaj mnogo bolj drastičnega od kričanja. Živali ne funkcionirajo kaj dosti drugače kot mi, le njihov jezik je malenkost drugačen. In skrajni čas je, da se ga začnemo učiti, ga prepoznavati in tako pisati zgodbe o srečnih in stabilnih psih. Ne pa zgodb o oddaji po xy letih, zaradi nepremostljivih težav, ki se skrivajo v večini oglasov tipa: Oddam zaradi selitve, alergije, smrti skrbnika … Čas je, da ozavestimo člen zakona, ki pravi, da so živali čuteča bitja. Čas je, da prevzamemo del odgovornosti za njihove vedenjske težave in jih ne zapustimo, ko ne zmoremo več, ampak poiščemo pomoč in korake, ki jih bomo zmogli skupaj.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.