0
0,00 €

Simon Mihorič: 'Zaradi nedela inšpektorjev pri nas umirajo psi!"

Objavljeno: 17.10.2018

Domžalčan Simon Mihorič, je pred nekaj leti prevzel vodenje enega najbolj aktivnih društev pri nas. Srce za bulle danes šteje preko 300 aktivnih članov, čeprav je medijsko izpostavljenih zgolj 15. "To so družinski ljudje, ki imajo svoje pse, otroke, hodijo v službo," opisuje 40-letnik in dodaja, da so v društvu osebe, ki so usmerjene k enakim ciljem. 

 

 "Vem, da grem marsikomu v nos. Ves sem potetoviran, bil sem v zaporu in so se me pač lotili. Ampak jaz sem človek s srcem za živali. Vedno bom branil nemočne živali, otroke in ženske," pravi Mihorič. Pri svojem delu pogosto uporablja pristope, ki so drugim organizacijam tuji: "Imajo me za arogantnega, ampak tak pač sem. Ko gre za reševanje živih bitij, ne odpuščam," dodaja.

 

 

Na svoji poti je deležen marsikaterega polena pod noge, pravi. "Ne bom odnehal. Zelo kmalu bom dokazal, kdo je kdo na tej sceni in kdo se ukvarja z določenimi zadevami, ne zaradi živali, ampak zaradi denarja! Mnogi mi dajejo roko, da si sploh upam drezati v tole gnezdo. Ampak meni je vseeno. Zadevam bom prišel do dna," je odločen naš sogovornik, s katerim smo se srečali v enem od ljubljanskih parkov. Med pripravami na pogovor se je pri Simonu ustavilo kar nekaj mimoidočih: "Kapo dol za vse kar delaš! Takih, kot si ti, bi morala imeti naša država več!" ga nagovori starejši gospod.

 

Mnogim se je zazdelo, da ste se pojavili v enem trenutku, praktično čez noč … Menda pa psom pomagate že veliko dlje. Kakšna je vaša zgodba?

 

Z ekipo to počnemo že 21 let. Drži pa, da smo medijsko bolj izpostavljeni šele 4 leta. Prej sem bil … kako naj rečem … nekakšen "stric iz ozadja". Ko so me povabili k društvu, sem se odločil, da pričnem voditi vso to zgodbo.

 

Ampak kaj ste dejansko počeli vseh teh 21 let?

 

Bil sem kot nek novodobni Robin Hood. Živali sem reševal in vozil k veterinarju na svoje stroške. Bom kar iskren. Tem živalim sem iskal domove s pomočjo prijateljev. Informacije so nato krožile od ust do ust. Čez moje roke je šlo v teh letih 22.131 psov. V resnici je bilo moje poslanstvo isto, kot je danes. S to razliko, da se danes zadeve predstavljajo javno.

 

Zakaj?

 

Zato, da se ljudem pokaže, kaj se dogaja s temi revčki. Da se ljudi ozavesti. In se na ta način kakšnemu psu prikrajša trpljenje. Ljudem bi rad pokazal tudi to, da društva rešujemo 80 % primerov živali, ki so zanemarjene. Preostanek rešujejo zavetišča. Naj zdaj vsi vedo, kakšne so stvari v resnici.

 

Zakaj Srce za bulle? Pomagate namreč tudi ostalim psom in celo mačkam.

 

Bulli so v mojem srcu. Ti psi so diskriminirani. Prav vedno, ko pride do nesreče, torej ugriza, se pitbull znajde na fotografiji v novicah. Četudi ta pes pri nekem dogodku ni bil odgovoren za nesrečo. Nenazadnje pa te pse uporabljajo za pasje borbe. Sam sem iz borb rešil preko 2.000 bullov tako v Sloveniji kot v tujini.

 

Nekaj let nazaj se je po medijih veliko poročalo o pasjih borbah. Zdaj teh novic ne zasledimo več. So borbe pri nas preteklost?

 

Ravno v tem trenutku obravnavamo en primer, a o njem iz razumljivih razlogov še ne morem govoriti. V zadnjem letu smo sicer rešili 3 primere psov, ki so bili zlorabljeni za namene pasjih borb. Borbe še zdaleč niso zgodovina, na žalost.

 

Pravkar sem se spomnil na odmeven primer pasjeborke iz Maribora, ki je javno priznala, da so zanjo pasje borbe način življenja. Imate morda kakšen podatek, če se s tem še ukvarja?

 

S to žensko sem imel takrat resen konflikt, osebno sem ji odpeljal dva psa. Trenutno se s pasjimi borbami ne ukvarja več. Jo pa spremljamo ves čas, za vsak slučaj.

 

Ko ste odprli skupino Srce za bulle na Facebooku, se je v njo kar hitro vključilo res ogromno članov. Zdi se mi, da ste jih pritegnili z nekim drugačnim pristopom. Nekateri ga označujejo za agresivnega, tudi arogantnega. Ste namreč brez dlake na jeziku …

 

Vse drži. Ampak ti povem čisto iskreno. Ta skupina je bila v samem začetku javno odprta, a smo kmalu ugotovili, da to ni dobro. Prodaja pralnih strojev v naši skupini nas ne zanima. Želimo združevati isto misleče ljudi, zato smo skupino kmalu zaprli. Ne zanimajo nas všečki. Raje vidim, da nas je zgolj nekaj tisoč, a da smo to ljudje, ki stremimo k istim ciljem. Trenutno nam je največji cilj sprememba zakonodaje, po kateri bo, za začetek, pes postal živo bitje, trenutno je še vedno obravnavan kot stvar.

 

Vas razumem prav? Vam je kvaliteta bolj pomembna od kvantitete?

 

Če ne bi skupine zaprli bi danes imeli že krepko čez 200.000 ljudi. Ampak to me ne zanima. Smo pa večji, kot si marsikdo misli. Nekaj premikov smo že naredili, zdaj pa k novim ciljem. Ukinitev verig. Obvezni psihološki testi za tiste, ki želijo imeti psa. Kateregakoli psa, bodisi bulla ali pač čivavo.

 

Ostaniva pri zakonodaji. Kaj želite doseči s temi psihološkimi testi?

 

Na ta način bomo že v začetku preprečili, da bi pes prišel v roke osebi, ki je potencialni mučitelj živali ali nekdo, ki z njo neprimerno ravna. Društva in zavetišča bomo tako imeli manj dela, država bo s tem tudi profitirala. Zelo enostavno. Si šel v vojsko? Si. Si delal psihološki test? Si. Torej …

 

Kdaj mislite, da bo Slovenija dobila nov oz. dopolnjen zakon o zaščiti živali?

 

V letu 2019.

 

Imate res veliko sledilcev in podpornikov. A tudi nasprotnikov, ki pravijo, da živali oddajate kot po tekočem traku in da je vprašljivo, v kakšnih domovih pristanejo. Kaj jim odgovarjate?

 

Teh očitkov sicer ni veliko, ampak se najdejo. Mi zelo redko objavljamo pse, ki iščejo dom, nato pa fotografije, kako ta pes napreduje, na koncu pa posvojitev. Običajno objavimo srečne posvojitve, ti ljudje pa ne vedo, da je ta pes pri nas čakal na posvojitev kar nekaj mesecev, tudi leto dni. Mi imamo v računalniku nekakšno bazo potencialnih posvojiteljev, z vsemi podatki – kakšnega psa določena oseba išče, kje živi, kakšne pogoje nudi ipd. Ko se pojavi nek določen pes, ki potrebuje nov dom, ga seveda najprej oskrbimo, spoznamo … in nato v bazi najdemo človeka, ki najbolj ustreza značilnostim tega psa. Z njim opravimo razgovor, preverimo, ali so pogoji v redu in če se izide, mu psa damo v posvojitev. Bom ponazoril s primerom. V naši bazi je Janez Novak, ob njegovem imenu piše, denimo: išče manjšega mešančka, umirjene narave, da bo za družbo njegovi babici. Ko se čez mesec dni pri nas pojavi točno tak pes, je naš prvi kontakt seveda Janez Novak. Seveda najprej sledi spoznavanje, preverba pogojev in nato, če je vse tako kot mora biti, gre ta pes k Janezu domov. Ta kuža torej ni bil oddan v eni minuti, kot nekateri trobijo po socialnih omrežjih.

 

 

Vendar se je tudi vam kakšna posvojitev že ponesrečila.

 

Da. Nikoli nisem rekel, da se to ni zgodilo. Ni ga društva ali zavetišča na svetu, kjer se vse posvojitve vedno dobro izidejo. Kdo mi lahko zagotovi, da se neka zakonca čez pol leta ne bosta skregala in ločila? Da ne bo on začel piti? Tako daleč, da bi videli v prihodnost, še nismo prišli.

 

Menite, da se za vsakega psa lahko najde primeren dom?

 

O seveda. Za vsakega psa obstaja dom.

 

V čem se po vašem mnenju vaše društvo razlikuje od ostalih organizacij, ki delajo v dobrobit živali?

 

V tem, da veliko delamo in malo govorimo. Mi se ne pregovarjamo, kdo bo reševal določen primer, niti ga ne prelagamo na druge. Ko je treba nek problem urediti, ga uredimo. Mi vemo, da se na inšpekcijo ne moremo zanesti, zato se reševanja primerov, kjer lahko, lotevamo sami …

 

Z veterinarsko inšpekcijo torej nimate pozitivnih izkušenj?

 

Bom kar direktno povedal. Osebno sem napisal že preko 200 prijav na veterinarsko inšpekcijo. Tako po elektronski pošti, kot s priporočenim pismom. Veš koliko odgovorov sem dobil?

 

Domnevam, da manj kot 200?

 

Nobenega odgovora. Na to temo sem že govoril z generalnim direktorjem UVHVVR Janezem Posedijem, ki mi je rekel, da to ne drži, in da uprava ne dela napak. Veterinarska inšpekcija ne samo, da ne dela napak. Delajo grozne napake in zaradi nedela inšpektorjev pri nas umirajo psi.

 

Ampak verjetno ste upravi predložili dokumentacijo, s katero bi jim dokazali njihovo, kot pravite, nedelo in neukrepanje?

 

Drži. Res ogromno dokumentacije je romalo k njim. Vsi primeri so bili opisani od črke A do črke Ž. Ampak se ni zgodilo nič. Ministru Židanu in direktorju Posediju sem napovedal, da če ne bo inšpektorat končno začel opravljati svojega dela, bom pred ministrstvo pripeljal 20.000 ljudi. Nihče od njih ne bo šel domov. Mi si bomo tam postavili šotore, če bo potrebno. A dokler ne bomo dobili jasnih odgovorov, se ne bomo umaknili.

 

Pred tem intervjujem ste mi omenili, da vam je minister Židan podelil "zlato knjigo". Za kaj gre?

 

Da, dobil sem Zlato knjigo od ministra – gre za nekakšno priznanje za največ rešenih živali v prejšnjem letu. Ampak v resnici mi to priznanje nič ne pomeni. Knjigo imam doma na eni polici, na njej se zdaj nabira prah. Veš kaj bi bila zame nagrada? Če bi ta človek izpeljal spremembo zakonodaje, in če bi nas, ki se na terenu vsak dan srečujemo s primeri zanemarjanja živali, bil pripravljen poslušati in upoštevati naše predloge. Ta knjiga pa … hmmm … žal ne bo rešila živali, ki potrebujejo pomoč in ne bo dala kazni mučiteljem živali.

 

Pravite, da se na terenu srečujete z različnimi primeri. Kako velik teren pa dejansko obvladujete?

 

Bom povedal kar iskreno. Vse to nas že psihično uničuje. Mi bi želeli rešiti vse primere v tej državi, a nas bo pobralo. Mnoga društva se obračajo na nas … "rešite to", "rešite ono" … ne gre več to tako. Društva bi se morala poenotiti, a zaradi različnih interesov se to ne zgodi. Ministru, ki sem ga prej omenil, je to celo všeč. On si verjetno misli: "Vi se kar kregajte med sabo, mi pa medtem delamo, kot pač delamo …" Kaj želim s tem povedati? Če bi društva stopila skupaj vsaj v tem delu -  bi bilo veliko lažje. Skupaj bi lahko zahtevali jasne odgovore, dobili bi nov zakon, inšpekcija bi končno začela delati. Tako pa …

 

Ne razumem, zakaj društva ne najdete skupnega jezika …

 

Že s tem, ko nekateri pravijo, to so "naši" podporniki, ti so pa "vaši" - je jasno vse. Vsa društva, ki si prizadevajo za dobrobit živali, bi morala imeti skupne podpornike, isto "klientelo". Vsi bi morali biti podporniki vseh. Čemu te ločnice pri društvih za zaščito živali?

 

Ali to pomeni, da med društvi za zaščito živali nimate istomislečih aktivistov?

 

Ko smo bili namenjeni k odgovornim na ministrstvo po določene odgovore, je bil načrt, da gremo združeni kot enota – predstavniki 15 društev. Verjamem, da bi bili skupaj zelo uspešni. Veš kaj se je zgodilo? Pridružila se mi je Andrea Bogataj Krivec iz Obalnega društva proti mučenju živali in Zavod Pit. Moram še kaj dodati?

 

Ampak, saj je jasno, da se z nekaterimi društvi razhajate v pogledih …

 

Tudi to drži. Ampak od njih nismo zahtevali ničesar. Želeli smo samo skupni nastop pri čistih osnovah, kjer bi si morali biti povsem enotni. Neukrepanje inšpekcije in vse, kar sem že prej omenil. Zakaj bi bilo neko društvo proti temu?

 

Ste uvozniki živali?

 

Kaj pomeni biti uvoznik živali?

 

Jaz vas sprašujem to, kar vam očitajo nekateri kolegi iz drugih društev.

 

Vem, vem. Nazivajo nas tudi za "švercerje". Švercer je tisti, ki odide v Bosno, skrije psa pod sedež in ga pripelje k nam. To mi zagotovo nismo. Mi psa v Bosni, Srbiji, Rusiji, Albaniji … rešimo, uredimo vse papirje, ga veterinarsko oskrbimo … kar se lahko vleče tudi po pol leta ali leto dni. Sem zato uvoznik? Sem morda carinil psa? Pa o kakšnih uvozih pišejo? Sicer pa vem, kdo to piše, saj je vse jasno.

 

Kdo?

 

Predstavniki nekaterih naših zavetišč. Zakaj za vraga imajo oni take probleme z nami? Zakaj? Očitajo mi, da zaradi nas ne morejo več oddati v posvojitev svojih psov. Psov, ki jim v nekaj letih sami ne namenijo niti ene objave. Bom zdaj še enkrat pozval vsa zavetišča! Objavljajte, delite, pišite, naredite Facebook live, jokajte zraven, če je treba! Oddali ga boste. Internet je "čudo".

 

 

Zakaj po vašem mnenju pse nekatera zavetišča premalo oglašujejo?

 

Najprej bi povedal, da se je zdaj lepo pokazalo, da je tudi pritisk s strani vašega portala v zadnjem času poskrbel za to, da se psi pri nekaterih spet pridno oglašujejo, nekateri psi so bili po mnogih letih celo oddani. Vidiš, da gre … Ampak zavetiščem oddaja psov ni v interesu. Tako vsaj jaz mislim.

 

Jaz pa mislim, da to ne velja za vsa slovenska zavetišča.

 

Absolutno ne smemo vseh metati v isti koš. Nekaj zavetišč se lepo trudi, veliko pa jih to počne za "biznis". Svetli izjemi sta dve. Presenetilo me je mariborsko zavetišče, s katerim smo vzpostavili neke vrste sodelovanje, všeč mi je tudi pristop ljubljanskega zavetišča. Všeč mi je, da imajo tečaje za sprehajalce psov, saj je dejstvo, da pasjega varovanca ne more sprehajali kar nekdo, ki v življenju ni videl psa od blizu. Če pa vprašaš mene, bi polovico slovenskih zavetišč takoj zaprl.

 

Zakaj?

 

Ker to ni več normalno. Ni normalno niti to, da se neko zavetišče obremenjuje z društvi. Pa kakšne probleme imajo oni z nami? Srce za bulle je slovenskim zavetiščem ponudilo brezplačno profesionalno fotografiranje njihovih varovancev, saj je znano, da prava fotografija zelo pomaga pri oddaji živali. Odzvalo se je samo eno slovensko zavetišče. Absurdno. Stokrat bom še ponovil. Moje mnenje je, da slovenskim zavetiščem ni v interesu oddaja psov. To dokazuje tudi odnos zaposlenih v nekaterih zavetiščih.

 

Kaj s tem mislite?

 

Bom dal konkreten primer. Oseba je želela iz Horjula posvojiti psa. Ta oseba se je najprej posvetovala z mano, jaz pa sem ji že vnaprej povedal, kakšen bo odgovor. Zrecitiral sem ji ga. In nisem se zmotil. "Mi mislimo, da vi niste dober posvojitelj. Vam svetujem, da niti ne hodite k nam, saj boste s tem samo izgubljali čas," je bil odgovor zaposlene v zavetišču. O tej osebi, ki je klicala, zaposlena v zavetišču ni vedela čisto nič. No, potencialna posvojiteljica je bila moja sestrična. Poznam pa vsaj še 30 primerov, ki so potekali na istem principu. Ta odnos da vedeti, da tukaj nekaj ni v redu.

 

Ja, ampak oni pravijo, da psov ne oddajajo kar vsakemu in da zanje iščejo najboljše posvojitelje. In da tem psom v zavetišču nič ne manjka.

 

A res? Potem pa super. Poglej, jaz sem bil v zaporu, ti najbrž nisi bil. Vem, kako je biti zaprt za rešetkami. Pa ti jaz zdaj povem naslednje. Naj se vloge zamenjajo. Pse damo ven iz boksov, vanje pa zapremo dve oskrbnici. Za 1000 dni. Vsak dan jim prinesemo burek, pa še kaj za pod zob. Pa da vidimo, ali je tako življenje res tako super. Ko sem to enkrat nekje izjavil, so mi rekli, da to ni isto. Gre vendarle za živali. A res??? One torej nimajo čustev?

 

Ste torej mnenja, da za živali tam ni dobro poskrbljeno?

 

Torej, pes dobi hrano dvakrat na dan, potisnejo mu jo čez rešetke, pa zamenjajo vodo, počistijo in to je to. Kakšno je to življenje? To je životarjenje. Za te živali v zavetišču ni dobro poskrbljeno. Pika. Kdaj pa lahko pri njih vidiš psa? Ko pokličeš sta scenarija dva. Ali se na telefon ne oglasijo, ker niso uradne ure, ali nisi primeren posvojitelj. To ni pljuvanje, to so dejstva. Že samo uradne ure … te potekajo samo ob delovnikih dopoldan, ko so ljudje v službah?! To zavetišče bi, če mene vprašaš, moralo na široko odpreti vrata. Imeti bi morali pogoste dneve odprtih vrat za otroke, obisk kakega rehabilitacijskega centra, kjer bi se varovanci družili s kakšnim psom, in podobno.

 

Kaj so torej razlogi za vse to, kar ste mi sedaj povedali?

 

Finance. S takimi zneski, kot jih nakazujejo temu zavetišču, rešim jaz vse brezdomne pse pri nas, pa tudi na Balkanu. Si se kdaj vprašal, zakaj je na to zavetišče poleg enega s.p.-ja že nekaj časa vezano še dodatno podjetje, nekakšen zavod? Zato, da se prikrije višino sredstev, ki jih prejema to zavetišče … Ampak, da smo si na jasnem. Krivda je na tistih, ki tako stanje dopuščajo. In mislim, da imajo ti ljudje tudi neko korist od tega.

 

Imeli smo primer najditeljice poškodovanega mucka. Imam dokaze in posnetke za to kar ti sedaj pripovedujem. V zavetišču so ga želeli evtanazirati, na kar najditeljica ni pristala, ker je šlo zgolj za poškodbo nogice. Za oskrbo in 10-dnevno okrevanje tega muca v zavetišču so od ženske želeli 600 evrov. Mi smo za isti primer obljubili brezplačno pomoč, zato je najditeljica odšla v zavetišče in muca želela nazaj. Obljubila je, da ga bo kasneje tudi posvojila. Ko jih je poklicala, seveda ni povedala, da ga bo predala v začasno oskrbo društva Srce za bulle, saj sem prepričan, da bi ga v zavetišču prav zato evtanazirali. Odgovor je bil: "Ni problema, 140 evrov boste plačali, ker je bil muc dve noči tukaj." Ker ni imela denarja, so jo napotili na občino po naročilnico. V tem času so nogico amputirali, na občino pa nato poslali račun v višini 600 evrov. 600 evrov za muca?! To država podpira. Neverjetno.

 

Pravite, da je imel muc poškodovano tačko, oni pa so ga želeli evtanazirati. Ravno pred nekaj dnevi sem na nekem portalu, ki ga vodi predvsem vam znana kinologinja, zasledil deljeni zapis z naslednjimi besedami: "Odgovornost skrbnikov mačk je, da za hišnega ljubljenčka izberejo mačko brez podedovanih zdravstvenih težav in deformacij." Jaz to razumem, da ta portal napeljuje ljudi, naj ne posvajajo živali, ki jim manjka ena tačka, recimo.

 

A naj to sploh komentiram? To lahko objavi samo nekdo, ki nima nobenih moralnih vrednot. Posvojiš muco brez noge in si neodgovoren? Jaz bi takemu posvojitelju dal kvečjemu zlato medaljo. Zakaj bi tako žival evtanazirali? Zaradi biznisa in denarja. Tale kinologinja je namreč blizu zavetišču, ki sem ga že omenil. Nekaj časa sem še naivno iskal druge razlage, ampak ne. Na koncu sem prišel do tega. Te ljudi vodi samo biznis in nič drugega. Kinologinja, ki jo omenjaš, je pred nekaj leti pisala, da imajo psi dušo in da vsak pes potrebuje pomoč, ne glede na to, od kod prihaja. Danes je pri isti kinologinji plošča povsem obrnjena. Ona je zdaj strogo proti posvajanju psov, ki pridejo iz Balkana in nam, ki nekaterim takim psom iščemo domove. Piše neke članke, žuga po Facebooku. Dan za dnem. A moram res spet razlagati zakaj? Sem že nekajkrat omenil, kaj je ozadje …

 

No, ampak očitajo vam tudi, da se reševanja problematike rešujete na način, ki ni v skladu z zakonodajo. Če sem konkreten, poleti ste v Velenju reševali primer, kjer ste odpeljali psa z zasebne parcele … poklicali ste celo novinarje, obvestili policijo.

 

No, vidiš. Tega nismo naredili na skrivaj, celo prenašali smo to na Facebooku, da bodo ja vsi videli, kaj počnemo in zakaj to počnemo. Če bi odgovorni opravljali svoje delo, bi bil jaz v tistem trenutku verjetno kje drugje. Vsak razumen človek bo, v kolikor vidi denimo otroka, ki je ogrožen, brez oklevanja odšel in mu pomagal, če mu bo s tem rešil življenje. Jaz ne vidim razlike. Otrok ali žival? To so zame živa bitja.

 

Sicer pa, kaj sem jaz naredil in kateri zakon sem kršil ker sem stopil na tujo posest, je moja stvar. Posledice, če bo do njih prišlo, bom nosil jaz osebno. Zakaj se nekdo sploh s tem obremenjuje? Nisem jaz kot tisti, ki me vlačijo po zobeh, ležijo na kavču in pobirajo denar od države. Da ne omenjam tega, da se ti ljudje vozijo po ulicah in opazujejo, kje bo kakšen lastniški pes brez skrbnika poleg, da ga pobašejo v avto in odpeljejo v zavetišče …

 

Prosim?

 

O ja. Če pes malo skrene s svojega vrta, nekam na ulico recimo. Oni sicer točno vedo čigav je pes, ampak ga bodo vseeno naložili v avto, odpeljali v zavetišče in naslednje jutro skrbniku javili najdbo. Za vračilo mu pa bodo zaračunali 150 evrov. To je biznis.

 

Ste prepričani, da se to res dogaja?

 

Seveda! Garantiram, da se to dogaja. In to počnejo točno ti ljudje, ki meni potem govorijo kaj bi moral, zakaj nečesa ne smem ker kršim zakon … Pa ni ga človeka, ki bo meni rekel kaj naj počnem, ko gre za živali. Moraš pa vedeti, da vedno, res vedno, ko se odpravim nekam reševati primer, kot je bil ta poleti, o tem obvestim policiste. In ne bom odnehal. Sem že bil na sodiščih tudi zaradi takih primerov, in so me vprašali, ali bi dejanje ponovil. Bi. Ne samo da bi. Ga bom, ko bo potrebno.

 

Malce sva zašla. Poletni primer iz Polzele je torej odmeval po vseh medijih. Spomniva bralce na ta primer. Na neki parceli v Polzeli sta bila dva psa, brez vode, brez hrane in v lastnih iztrebkih. Čeprav je lastnik potrdil, da za psa ne skrbi več, je inšpekcija dejala, da stanje ni slabo. Vi ste enega od psov odpeljali, celo veterinar je potrdil, da je pes v zares slabem stanju, a vam ga je inšpekcija odvzela in ga vrnila lastniku.

 

Poglej. Mi smo podaljšana roka inšpektorjev in delamo namesto njih. Potem pa ti inšpektorji meni pljunejo v obraz in vrnejo človeku psa. Tega inšpektorja, ki je Luxa vrnil lastniku, ne bom pustil pri miru. Kazensko sem ga ovadil za pomoč pri zanemarjanju živali, in če bo potrebno, se bom do konca življenja boril za to, da zmaga pravica. Pa čeprav bom moral do Evropskega sodišča, v medije … Pa ni je stvari, ki bi me ustavila.

 

To mi je zdaj že nekako jasno, ja. Obravnavate še kak poseben primer v teh dneh?

 

Ne bom še govoril o podrobnostih, vse pride ob pravem času. Za zdaj lahko povem, da smo pred kratkim opravili prenos lastništva psičke, ki je bila pri nekem policistu. Psica je bila ena sama kost in koža, skoraj že mrtva. Zgodbo bomo kmalu, kljub grožnjam, razkrili in jo dali v medije. "Veste, jaz sem policist," mi je rekel nekega dne. Ja in? Vseeno mi je. Edino, kar zame šteje je to, da je psička danes v redu in dobiva odgovorne posvojitelje.

 

Rad bi še nekaj povedal v zvezi s primerom psa Luxa iz Velenja. Policist je v zapisnik ob predaji psa lastniku zapisal "Vrnjeno lastniku: 1 kos - predmet". Saj drugače ni mogel napisati, ker tako pač to gre v tej državi. Ampak si predstavljaš? Vrnili smo 1 komad predmeta?! Dokler bo v naši državi živo bitje tretirano kot predmet, in dokler se zakon ne bo spremenil, bo tako, kot je.

 

Dejali ste, da se naj bi nov zakon zgodil v prihodnjem letu …

 

Srčno upam. Naj omenim, da za nami stojijo štirje odvetniki, kmalu bomo odprli še eno društvo, v katerem bodo med drugimi tudi predstavniki veganov. S skupnimi močmi bomo nastopili pri tem, da se zakon spremeni v naslednjem letu.

 

Predstavniki veganov? A niste z njimi v nekakšnem konfliktu?

 

Nismo v konfliktu. Motilo me je le to, da so mi nekateri vegani vsakodnevno pisali, da jaz, kot nekdo, ki rešuje živali, ne morem jesti mesa. Jaz spoštujem njihove odločitve, ampak če mislijo, da so s tem rešili eno kravo, se motijo. Vsaj jaz mislim drugače. Tako kot pri nafti, gre tudi tukaj za industrijo. Za denar. Žal je tako.

 

Morda pa nimate prav …

 

Poglej, jaz sem veganom rekel: postavite se vsi v vrsto. Dokažite mi, da ste rešili več živali, kot sem jih rešil jaz v tem letu. V tistem trenutku, ko mi boste to dokazali, bom prenehal z uživanjem mesa in konzumiranjem mlečnih izdelkov.

 

Prav. Ste res zelo poseben aktivist, ki deluje mimo mnogih pravil in se zoperstavlja obstoječemu sistemu. O tem sva že govorila. Ampak zanima me še nekaj. Pred tedni ste objavili fotografijo psa, v vozičku trgovine z živili. Kaj ste želeli s to potezo sporočiti?

 

Zelo enostavno. Žival ni nič manj vredna kot človek. Zakaj so to v drugih državah že ugotovili, pri nas pa se gremo še vedno nek zastareli sistem?

 

Toda tukaj trgovci res nimajo nobenega vpliva, tak je pač zakon …

 

To je res. Ampak povej mi, ali raje vidiš, da med vročinskimi vali ljudje vežejo psa pred trgovine? Ta naša človeška dvoumnost je neverjetna. Povem ti lahko, da grem jaz s psom prav v vse trgovske centre, na banko, pošto … tudi povsod tja, kjer je znak "prepovedano psom". Nikoli nisem imel nobenega problema, še več: pogosto pritečejo prodajalke pa tudi poslovodje in želijo psa pobožati, se z njim slikati. Samo odnos je tisti, ki šteje.

 

Ampak vseeno vam v komentarjih odgovarjajo, da imeti psa v vozičku z vidika higiene ni ravno nekaj normalnega …

 

Vseeno mi je za te komentarje. Nanje ne odgovarjam ali pa preprosto napišem "imate prav". Ker se mi ne da pojasnjevati vsakemu posebej. A z otroki, ki so prej stopili v drek, pa ni nič narobe, da so v vozičkih? Dokazano je, da ima človek, tudi otrok, na sebi desetkrat več bacilov od psa. Pa saj se vsako poletje pojavljajo tudi polemike glede kopanja psov v morju. Ljudje pišejo, da psi opravljajo potrebe v vodi. Malo bi morali ozavestiti vse te nergače, saj je znano, da pes v vodi ne more lulati in kakati.

 

Mitja Čehovin

 

Vsi ostali intervjuji na portalu Pes moj prijatelj

 

VSAKO LETO 3 MILIJONE UBITIH

  • Vsako leto je skoraj 3 milijone psov in mačk ubitih v zavetiščih, ker zanje tam ni več mesta. V Sloveniji je evtanaziranih približno 140 psov in preko 700 mačk.

Zadnji oglasi

Najdeni: V gozdu najdena psička
V Zavetišče Ljubljana so včeraj popoldan sprejeli psičko na sliki. Najdena je bila v gozdu na Vrhovcih. Videti je negovana, vendar pa ni...
Najdeni: Lastnik naj gre nemudoma ponj!
  V okolici Kopra (v Cepkih) se zdaj zadržuje tale kuža. Je plašen in se kljub hrani ne pusti prijeti. Lastnik naj gre nemudoma...
Oddajo se: Etna še vedno čaka na pravi klic
Etna še vedno čaka na pravi klic, čeprav je prav fejst pasja punca, ki bi prinesla veliko lepega v nov dom. Prekrasen karakter ima in je...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno