Le še nekaj dni nas loči od volitev za predsednika države. Kandidati so o različnih, vsakdanjih temah v drugih medijih povedali domala že vse. Ker pa smo portal, namenjen ljubiteljem živali, smo se odločili, da kandidate povprašamo o nekaj več o tem, kako gledajo na situacijo na področju zaščite živali v Republiki Sloveniji. Predsednik republike ima v Sloveniji predvsem reprezentativno in protokolarno vlogo. V zadnjih tednih se je pogosto izkazovalo vprašanje pristojnosti predsednika republike. Te niso velike, so pa pomembne. Mnogi kandidati v teh dneh sicer napovedujejo, da bo v primeru njihove izvolitve drugače - predsednik se bo, po njihovem, lahko vmešal v nekatere teme, usmerjal, svetoval.

Zanimalo nas je, kako kandidati vidijo trenutno ureditev na področju zavetišč, zakonodaje ... s področja zaščite živali. Na naša vprašanja je odgovarjala tudi Suzana Lara Krause.

Odgovore ostalih kandidatov najdete tukaj. (op. Kljub sporočilu, da jih bomo prejeli, odgovorov s strani Maje Makovec Brenčič nismo prejeli, prav tako na vprašanja ni odgovorila Angelca Likovič).

Pred dvema tednoma je Hrvaška sprejela zakon, po katerem je prepovedana evtanazija zdravih živali v zavetiščih. Prepoved imajo že nekaj let tudi v drugih državah, denimo Italiji, Avstriji in drugod. Zakaj je po vašem mnenju Slovenija še vedno država, kjer lahko zavetišče po 30 dneh bivanja v njem žival ubije, ker ji to zakon dovoljuje?

Evtanazija je, ko gre za žival, ki je tako bolna, da samo še trpi, humana rešitev. Za zdravo žival je evtanazija umor. Želim si, da bi bili toliko zreli, da bi tudi v Sloveniji lahko sprejeli zakon, po katerem je evtanazija zdravih živali prepovedana. Menim, da je razlog za tako ureditev v Sloveniji, kot za marsikaj drugega, ekonomski. Treba bi bilo najti sistemsko rešitev financiranja zavetišč, tudi iz državnega proračuna – za dlje kot 30 dni, da se to ne bi več dogajalo. Veliko pa bomo morali narediti tudi na področju ozaveščanja vsakega posameznika, da bomo živali bolj cenili in jih ne bomo več puščali ob cestah in na smetiščih. Ko se za žival odločimo, postane družinski član. In temu primerno tudi moramo poskrbeti zanjo.

V Sloveniji je življenje psa na verigi, za razliko od mnogih drugih držav, še vedno dopustno (pod določenimi pogoji). Kakšno življenje ima po vaše pes, ki vsak dan povsem osamljen preživlja na verigi, daleč stran od človeškega dotika?

Pes, ki je na verigi ali konstantno zaprt v boksu, brez prisotnosti človeškega dotika in pozornosti svojega lastnika, je tisti pes, ki lahko postane okolici nevaren. Prav tako kot smo ljudje v osnovi socialna bitja, so takšni tudi psi. Razumem sicer, da če dvorišče ni ograjeno in del dneva lastnikov ni doma, žival tudi ne sme prosto tavati naokoli. Če je pes na verigi, mora biti dovolj dolga. Kletka mora biti dovolj velika. In ko pride lastnik domov, naj se s psom ukvarja. Časi, ko so bili psi potrebni samo za varovanje hiše, so mimo. Za ta namen so sedaj alarmne naprave, ki so tudi že cenovno dostopne.

V Sloveniji so zavetišča za zapuščene živali (z redkimi izjemami) v zasebni lasti, vodijo jih podjetja, ki pri delovanju pogosto zasledujejo dobiček. 30 dni za oskrbo psov plača država, po tem dnevu lahko zavetišče žival evtanazira. Tudi v tem pogledu je Slovenija še vedno močno za ostalimi - v mnogih drugih državah zavetišča vodijo neprofitne organizacije, stroške oskrbe živali v zavetiščih pa ne plačujejo občine, temveč država in to za ves čas bivanja določene živali v zavetišču. Kakšna se vam zdi opisana praksa, ki velja pri nas?

Neprofitne organizacije, ki so financirane s strani države, imajo v primerjavi z s. p.-ji, ki zaradi lastnega obstoja morajo zasledovati dobiček, neprimerljive prednosti. Takšne organizacije bi veliko pripomogle k sedanjemu stanju. Druga možnost je, da obdržimo trenutno organiziranost in spremenimo način njihovega financiranja – oz. s. p.-jem  pomagamo z državnimi sredstvi za čas daljši od 30 dni. Na prvem mestu bomo morali še veliko narediti na osveščanju vsakega posameznika. Nato bomo morali najti sistemsko rešitev, v katero bodo vključena vsa zavetišča – še posebej, kar se tiče financiranja. Živali si zaslužijo boljše, kot se jim dogaja sedaj. Kot predsednica bom spodbujala dialog za boljše rešitve in to, kot velika ljubiteljica živali, zelo srčno.

Zakaj v Sloveniji leta 2017 še vedno govorimo o tolikšnem številu brezdomnih živali? Kdo po vašem mnenju nosi odgovornost za to problematiko in kje bi morali iskati rešitve, da dolgoročno v Sloveniji ne bi več potrebovali zavetišč?

Vsakdo, ki se za žival odloči, mora to razumeti kot razširitev lastne družine. Za žival ustrezno poskrbeti tudi s kastracijo oz. sterilizacijo, če ne želi mladičkov. Srce me boli, ko vidim odvrženo žival, ko je pa toliko drugih možnosti, tudi preventivnih, da do tega ne bi prihajalo. Odgovornost za to nosimo prav vsi. S pravilnim ozaveščanjem lahko naredimo veliko. Vesela sem portalov kot je vaš, ki to že počnejo.

Vam doma dela družbo kakšna žival?

V hiši stanujemo 4 ljudje in do pred kratkim smo imeli tudi 4 domače živali, muco Socks nam je letos poleti povozil avto in smo še zdaj žalostni. Imamo mačka po imenu Princ, ki ima precej prinčevske navade in vodo najraje pije iz kozarca, in morskega prašička Sullyja, ki si ga je sin zaželel za sedmi rojstni dan (pred dvema letoma). Najstarejši živalski član naše živalske družine je pes Krt, ki bo letos na božični večer dopolnil 12 let. Je mešanec – prevladujeta nemški ovčar in samojed, zato je na videz zelo podoben kraškemu ovčarju. Pri sebi ga imam že od njegovega tretjega meseca starosti in v vsem tem času še nobene noči ni prespal izven hiše ali stanovanja. Zelo je navezan na vse člane družine, še posebej name, in njegovo najljubše mesto v hiši je tik ob mojem stolu, da moram kar naprej paziti, da se preko njega ne spotaknem. Dvakrat na dan ga peljemo (sedaj večinoma mož) na daljši sprehod, vedno je na povodcu, čeprav je zelo ubogljiv. Ne glede na njegova leta je letos poleti, ko smo dopustovali nad Cerknim in ga spustili s povodca, ker smo bili sami na mnogih hektarjih gozda in prepričani, da je z leti postal dovolj moder, dve uri neuspešno lovil jelena, mi smo ga pa iskali po dolgem in počez – na koncu je, seveda, kot vedno, našel on nas. Precej utrujen, poln drobnih vejic zapletenih v njegov debel kožuh in hkrati grozno srečen.

In še ena dogodivščina: ko je bil še mladič, je zgrizel vse, do česar je prišel. Na sprehodu sem za njim pobrala rdeč kakec in sem bila grozno zaskrbljena, zato sem ga peljala k veterinarju. Veterinar me je pomiril, da je s psom vse v redu in me vprašal, če imam kakšne rdeče čevlje. Na moj odgovor: Da, imam, je odvrnil: Ne, pa jih nimate več.

Odgovore ostalih kandidatov najdete tukaj.

Fotografije: uradne spletne ali FB strani kandidatov in Shutterstock (fotografija psa v zavetišču)