Bi svojemu ravnokar polnoletnemu otroku podaril nov, športen avtomobil in mu zaupal, da vas bo brez težav odpeljal na družinski izlet? Brez vozniškega izpita, brez ur vožnje, brez izkušenj – zgolj zato, ker se je od rojstva vozil na zadnjem sedežu, opazoval starše in o vožnji lahko danes prebere skoraj vse na spletu? Če bi se izkazalo, da mu ne gre, pa naj do konca življenja uporablja javni prevoz.

Zveni nesmiselno, kajne? Pa vendar podobno ravnamo s svojimi psi.

Zakaj se jezimo na mladička, ki še ne zna zadržati lulanja in zgrize čevlje, ki so ostali na tleh? Zakaj nas spravlja ob živce pasji najstnik, ki vleče na povodcu, izgublja fokus in se mu zdi vsak grm neznansko zanimiv? Zakaj pričakujemo, da bo odrasel pes, ki bevska na okolico in se težko umiri, čez noč postal vzoren spremljevalec – zgolj zato, ker se je v našem življenju nekaj spremenilo?

Težava ni v psu. Težava je v pričakovanjih.

Psi so izjemno inteligentna in socialna bitja. Radi sodelujejo, želijo biti del naše družine in si prizadevajo za stik z nami. A to še ne pomeni, da se rodijo z razumevanjem človeških pravil, urnikov, omejitev in pričakovanj. Svet, v katerem živimo mi, zanje ni samoumeven. Naučiti se ga morajo – korak za korakom, s pomočjo, vodenjem in potrpežljivostjo.

Pogosto slišimo zgodbe o »idealnih« psih. Takih, ki nikoli ničesar ne uničijo, so vedno spuščeni, vse razumejo in nikoli ne povzročajo težav. Takšni psi obstajajo, vendar so izjeme. Tako kot obstajajo ljudje, ki jim matematika ali jeziki ležijo brez posebnega truda, obstajajo tudi psi, ki se izjemno dobro znajdejo v urbanem okolju in človeških pravilih.

Večina psov pa potrebuje našo podporo. Potrebujejo jasna pravila, doslednost, učenje in čas. Vzgoja ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, niti ni projekt, ki ga lahko opravimo na hitro. Je proces, ki zahteva razumevanje razvojnih faz psa, njegovega temperamenta in preteklih izkušenj.

Jeza psa ne uči. Jeza ustvarja zmedo, strah ali odpor. Kar psa resnično vodi do želenega vedenja, so jasna pričakovanja, mirna komunikacija in dosledno učenje. Ko to razumemo, se odnos spremeni. Namesto razočaranja pride več sočutja. Namesto jeze več razumevanja.

Pes ni kljubovalen. Pes ni trmast zato, ker bi vam želel nagajati. Pes je preprosto pes, ki se še uči živeti v svetu ljudi. In prav v tem učenju ima ob sebi nekoga, ki mu lahko pomaga – vas.

Ko pričakovanja prilagodimo realnosti, postane vzgoja manj frustrirajoča in veliko bolj povezovalna. Ne le za psa, temveč tudi za človeka.

Maja Šparovec

Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografija: Dreamstime