Tudi pri stresu lahko potegnemo vzporednice med pasjim in človeškim – oboji smo mu pogosto izpostavljeni. Našega pasjega prijatelja lahko pretirano vznemiri že naš odhod od doma, pokanje petard, prihod novega družinskega člana ali pa za nas povsem vsakdanje stvari, denimo, obiski. Vsaka sprememba dnevne rutine za psa lahko pomeni stres.

Športni ali tekmovalni psi so zaradi dinamike še toliko bolj izpostavljeni stresu. Že sami treningi pri večini psov povzročajo vznemirjenje. Ponavadi z laježem in postopanjem po pesjaku opozarjajo, da želijo delati. Tovrstni stres je ponavadi pozitiven za izvedbo vaje – kaže namreč veliko motiviranost za sodelovanje z vodnikom. Seveda pa se morajo psi naučiti tudi obvladovati navdušenje, sicer se lahko zbrano nastopanje hitro sprevrže v histerično poskakovanje in lajanje.

Tudi z našimi (prevelikimi) pričakovanji lahko obremenimo psa. Psi se odzivajo na naše počutje in zato se na tekmovanjih marsikdaj odzovejo drugače, kot bi se sicer, saj se tudi sami na tekmovanjih počutimo in vedemo drugače kot na treningih in imamo zato tudi drugačno telesno govorico. Da se psi navzamejo vznemirjenja svojega vodnika, pa seveda ni nič novega. Ni povsem pojasnjeno, kako, vendar so psi sposobni zaznati določene spremembe v našem organizmu. To ponekod že izkoriščajo tudi v zdravstvene namene in šolajo pse, ki znajo opozoriti človeka na epileptičen napad, ki se bo zgodil.

Kaj je stres?

Zaradi naštetih stresnih dejavnikov se iz nadledvičnih žlez izločata stresna hormona adrenalin in kortizol. Oba pospešita bitje srca in dihanje, poviša se krvni tlak, v kri se sprosti več glukoze in poveča se sposobnost možganov, da jo izkoristijo. Vse to psu omogoči, da bo tekel še hitreje in se intenzivneje odzival na okolje. Vse to lahko pomeni zagotovilo za odlično izvedbo, hkrati pa je lahko razlog za številne napake na tekmovanjih, če psi niso naučeni obvladovati okoliščin.

Kot posledica delovanja adrenalina in kortizola se torej spremenijo nekateri fiziološki parametri. Ti pa lahko povzročijo:

• izgubo apetita,
• drisko in druge prebavne težave,
• rdeče beločnice,
• sopenje,
• izrazitejše potenje skozi blazinice,
• hujšanje in
• pogostejše uriniranje.

Pri pasjih mladičkih lahko to opazimo zlasti med igro. Tudi sobno čistim se lahko med preveč silovitim igranjem še zgodi lužica. Stresni hormoni namreč pospešijo odvajanje vode.

Čeprav ne govorijo, lahko veliko povejo

Psi res ne morejo govoriti, pa vendar nam znajo marsikaj povedati. Z opazovanjem njihove telesne govorice bomo lahko prepoznali tudi znake stresa. Pojavijo se spremembe v vedenju, kot so:

• nemir in lajanje,
• pretirano negovanje kožuha,
• pretirani odzivi na povsem normalne dražljaje,
• nezainteresiranost,
• pogosto zehanje in oblizovanje …

Gre za vedenja, ki sicer niso v navadi, pojavijo pa se nenadoma, ko je vsega preveč.

Kortikosteroidna hormonakortizol in adrenalin, ki se sproščata, pa imata na daljši rok lahko tudi slabe učinke. Zavirata imunski sistem ter tako slabita obrambne mehanizme telesa, ki mu omogočajo, da se brani pred boleznimi. Psi, ki so pod kroničnim stresom, pogosteje kažejo tudi znake vnetja kože, ušes, oči, dlesni in sečil.

Če stresni dejavniki ne ponehajo, lahko pride do različnih bolezni, poslabšajo se alergije, pojavi se izguba apetita, driska ali druge prebavne težave, zmanjša se sposobnost reprodukcije. Zaradi stalno zvišanega krvnega pritiska so psi bolj nagnjeni k srčno-žilnim boleznim, zaradi obilice glukoze v krvi pa k diabetesu.

Zaradi preveč izločenih stresnih hormonov lahko pride tudi do cushingove bolezni ali hiperadrenokorticizma. Gre za izločanje prevelike količine kortizola iz nadledvičnih žlez. Bolezen je zelo kompleksna, nanjo pa posumimo, ko žival zelo veliko pije in urinira, se redi, čeprav pojé manj, je nemirna, sope in se ji pojavljajo kožne spremembe.

S stresom povezana bolezen je tudi demodikoza, povzroča jo garjavec Demodex canis, ki je naravni prebivalec pasje kože. Najpogosteje zbolijo odraščajoči mladički, bolezen pa se pojavlja tudi pri odraslih psih. Da se garjavec pretirano razmnožuje je lahko posledica genetske predispozicije ali pa stresa. Zaradi slednjega pride do lokalnih sprememb – ponavadi se na glavi ali nogah pojavijo mesta brez dlake. Dlake se lahko brez posebnega zdravljenja zarastejo v mesecu ali dveh. Če se to ne zgodi, pa je potrebno zdravljenje. V nekaterih primerih lahko bolezen zajame kožo po vsem telesu. Bolezen se ne prenaša na druge živali ali ljudi.

Pomembno! Če pes zboli za generalizirano obliko demodikoze, ga ne smemo uporabljati za vzrejo. Pri tej obliki bolezni imajo namreč dedni dejavniki pomembno vlogo, saj se lahko bolezen prenese tudi na potomce.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime