V družini Špoljar Dežjot so psi pomemben del vsakdana. Na vrtu njihove hiše Čip in Ruj zasedata večino prostora in ležerno počivata v prijetnem okolju obmorskega letovišča Fiesa. Tam je namreč doma Nick Špoljar Dežjot, 18-letni dijak gimnazije Piran, danes žal tetraplegik.

16. junija 2013 si je na prijateljevi zabavi na centralni plaži v Portorožu, s skokom na glavo poškodoval peto in šesto vretence, kar ga je prikovalo na voziček. Zdrobljeno vretence so mu zamenjali s ploščico, ki so jo izrezali iz kolka, ostalo se je zacelilo.

"S prijatelji smo se odločili, da bomo preizkusili kako toplo je morje, junija je običajno že primerno za kopanje. Sprva smo le plavali in v vodo odšli po stopničkah, nato pa smo prišli do ideje, da bi v morje skočili. Prijatelji so v vodo pristali s skokom na noge, ki ga imenujemo „bombica“, jaz pa sem skočil na glavo. In takrat je počilo. Začutil sem, da sem se dotaknil dna in da ne morem več plavati, čeprav me tisti trenutek ni nič bolelo. Telo so preplavili mravljinci in takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Vmes sem izgubljal zavest, vendar se vsega, kar se je dogajalo okoli mene spomnim,"  trenutke nesreče opisuje Nick.

S pomočjo prijateljev, ki so ga tisti večer rešili iz vode, je danes Nick še vedno med nami. S svojo usodo se pozitivno naravnano in odraslo sooča, ob našem obisku pri njemu doma pa nam zaupa: "Ja, še vedno imam vizijo, da bom shodil. V to verjamem in zato se bom trudil! Čeprav vem, da potrebujem čas."

Po operaciji je sledila rehabilitacija v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča. Tam so ga obiskovali njegovi starši in kasneje tudi prijatelji. Je pa Nick žalosten, da na obisk k njemu v soboto nista mogla priti pasja člana družine. "Žal v sobo nista smela, saj je vstop dovoljen samo terapevtskim psom. Srečevali smo se v zunanjem parku in ker sta velika, ju nisem mogel niti pretihotapiti, kot morda kdo kdaj stori," zaključi nekoliko z nasmeškom.

O možnosti pasjega obiska v sobo je Nick povprašal odgovorne, vendar dovoljenja ni dobil: "Čeprav se s tem ne strinjam, sem se moral sprijazniti in to navodilo upoštevati. Prisotnost psov in druženje z njima bi mi ogromno pomenilo," otožno opiše sogovornik, saj verjame, da bi mu ti obiski prinesli dodatno mero zagnanosti, ki jo je takrat najbolj potreboval. "Vsekakor je treba priznati, da so bili v Soči zelo uvidevni in prijazni. Psa sta prišla pokukati tudi na hodnik. Upal sem, da bosta lahko prišla vsaj v avlo, kjer bi se več časa družili. Nekaj sob, ki bi bile prilagojene za obiske živali, bi pa vendarle lahko uredili," pojasni Nick.

Nič manj navdušenja nad pasjo populacijo ne izkazujeta Nickova starša, mama Irena in oče Bruno. Pomembna člena njegove zgodbe in nenazadnje glavna podpornika, ki sta svojemu sinu vedno na voljo. "Moj cilj je organizirati koncert za pomoč mladostnikom s poškodbo oziroma okvaro hrbtenjače, bi pa zraven seveda zbirali tudi konzerve za živali v zavetišču," hrabro napove Nickova mama.

Vsi skupaj se spominjajo, da je bil prvi obisk v bolnišnici v družbi psov, nekaj posebnega. Ko sta kosmatinca po nesreči prvič videla Nicka, ga sploh nista prepoznala. Tresla sta se in mislili so, da ju bo kap. Kot nam pripoveduje Irena, sta okoli njega stopala po prstih, previdno, kot da bi vedela, da je Nick bolan. "Tudi sama sem prepričana, da bi morali v bolnišnicah dovoliti obiske psov, ker je to za bolnike predvsem pozitivno. Seveda je terapevtski pes super, vendar je verjetno čisto razumljivo, da je navezanost na lastnega psa povsem drugačna in bolj intenzivna,"  odločno pove Špoljar Dežjotova.

Nicku psi veliko pomenijo, doma pa ima tudi mačka Mikija, zato razlik med živalskimi vrstami ne določa. Kot nam pove, sta Ruj in Čip vedno v njihovi družbi, vedno sta z družino tudi odšla tudi na počitnice. Kosmatinca se danes še vedno rada uležeta k Nicku, skupaj kdaj zaspijo in izvajajo razgibalne vaje.

Vsekakor je potrebno spoštovati higienska določila in hišni red, predvsem v bolnišnicah. Vendar se postavlja vprašanje: ali res ni mogoče zadeve urediti tako, da bi pacientom omogočili obiske živali? Ali ni tudi to ena od pacientovih pravic? Vse prepogosto pa je za mnoge, ki obležijo na bolniški postelji, očitno, to tudi zadnja neizpolnjena želja...

Besedilo: Tilen Pajek

Vabljeni tudi k branju:

- Obiski psov v slovenskih bolnišnicah