Skoraj vsak pasji skrbnik pozna ta prizor. Pridemo domov in že pri vratih opazimo, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Morda je koš za smeti prevrnjen, copat razgrizen ali pa je sredi dnevne sobe nekaj, česar tam zagotovo ne bi smelo biti.

In potem pogledamo psa. Glava nekoliko navzdol, ušesa nazaj, pogled umaknjen, telo sključeno in rep morda stisnjen med noge. Če bi znal govoriti, bi mu skoraj položili v gobček besede: »Vem, da sem ga polomil.«

Toda ali pes res ve, da je naredil nekaj narobe? Ali pa njegov znameniti »krivi pogled« pomeni nekaj povsem drugega?

»Kriv sem« ali »vidim, da nisi dobre volje«?

Ljudje pasje vedenje pogosto razlagamo skozi svoja čustva. Če bi se človek obnašal tako, kot se ob razgrizenem copatu obnaša naš pes, bi verjetno sklepali, da mu je žal.

Pri psih pa stvari niso tako preproste. Raziskave kažejo, da vedenje, ki ga ljudje prepoznamo kot krivdo, ni nujno povezano s tem, ali je pes dejansko naredil nekaj prepovedanega. Veliko bolj je lahko povezano z našim vedenjem – tonom glasu, izrazom na obrazu, telesno držo in preteklimi izkušnjami psa z našimi odzivi.

Pes nas namreč opazuje veliko bolje, kot si včasih predstavljamo. Že majhna sprememba v našem glasu ali drži mu lahko pove, da nekaj ni v redu.

Zanimiv poskus je pokazal nekaj presenetljivega

Raziskovalka pasjega vedenja Alexandra Horowitz je v eni najbolj znanih raziskav na to temo opazovala 14 psov in njihove skrbnike. Psi so dobili navodilo, naj ne pojedo priboljška, nato pa je skrbnik zapustil prostor. Raziskovalci so spreminjali okoliščine – nekateri psi so priboljšek pojedli, drugi ne, skrbniki pa niso vedno dobili pravilne informacije o tem, kaj je njihov pes v resnici naredil. Ko so se vrnili v prostor, so psa glede na informacijo, ki so jo prejeli, bodisi prijazno pozdravili bodisi okarali.

Rezultat? Tisti značilni »krivi pogled« je bil močneje povezan z odzivom skrbnika kot s tem, ali je pes dejansko prekršil pravilo. Še bolj zanimivo je, da je bilo takšno vedenje posebej izrazito pri psih, ki so bili nedolžni, vendar jih je skrbnik kljub temu okaral.

To pomeni, da pes s svojim izrazom ni nujno sporočal: »Vem, kaj sem naredil.« Veliko verjetneje je sporočal nekaj v smislu: »Vidim, da si jezen. Nočem težav.«

Kaj pravzaprav vidimo kot »kriv pogled«?

Spuščena glava, umikanje pogleda, sploščena ušesa, sključeno telo, oblizovanje smrčka, zehanje, umikanje ali stisnjen rep so vedenja, ki jih ljudje hitro povežemo s slabo vestjo. Toda številni od teh znakov se pojavljajo tudi takrat, ko je pes negotov, zaskrbljen ali skuša zmanjšati napetost.

Gre lahko za tako imenovano pomirjevalno oziroma spravljivo vedenje. Pes zazna našo jezo ali napetost in se odzove tako, da skuša preprečiti konflikt. In pri tem sploh ni nujno, da razume razlog, zakaj smo jezni.

Ampak moj pes se »skriva«, še preden karkoli rečem

To je eden najpogostejših argumentov pasjih skrbnikov: »Ničesar mu še nisem rekel, pa že po njegovem obnašanju vem, da je nekaj naredil.« In to je povsem mogoče.

Toda tudi v tem primeru to še ne dokazuje občutka krivde. Če se je podobna situacija že zgodila, se je pes lahko naučil povezave. Razmetane smeti na tleh, prihod skrbnika domov in njegov odziv so zanj lahko postali del istega vzorca.

Poleg tega smo ljudje veliko manj nevtralni, kot si predstavljamo. Pogled proti razgrizenemu copatu, sprememba izraza na obrazu, drugačna hoja, vzdih ali nekoliko drugačen ton glasu so lahko za psa pomembni signali. Kar je za nas skoraj neopazno, je lahko zanj zelo zgovorno.

Ali to pomeni, da psi sploh ne poznajo pravil?

Nikakor. Psi se zelo dobro učijo, katera vedenja prinašajo prijetne posledice in katera ne. Naučijo se, da morajo počakati pred vrati, da hrane ne jemljejo z mize, da sedejo pred prečkanjem ceste ali da določen predmet pustijo pri miru.

Toda naučeno pravilo ni povsem isto kot človeško moralno razumevanje tega, kaj je »prav« in kaj »narobe«. Še manj pa lahko iz enega samega pasjega izraza sklepamo, da pes občuti krivdo na enak način kot človek.

Znanost za zdaj nima dokončnega odgovora na vprašanje, ali psi občutijo krivdo kot kompleksno čustvo. Tudi Alexandra Horowitz je pozneje opozorila, da njene raziskave ne smemo razlagati kot dokaz, da psi krivde ne morejo občutiti. Pokazala je predvsem nekaj drugega: znameniti »krivi pogled« ni zanesljiv dokaz, da se pes zaveda svojega prekrška.

Kaznovanje po več urah nima pravega smisla

Tu pa postane razumevanje »krivega pogleda« pomembno tudi za naš odnos s psom. Predstavljajmo si, da pes dopoldne razgrize copat. Čez dve uri pridemo domov, najdemo škodo in ga okaramo.

Mi zelo dobro vemo, zakaj smo jezni. Pes pa našega trenutnega odziva ne bo nujno povezal z dejanjem, ki se je zgodilo pred dvema urama. Veliko verjetneje se bo odzval na našo trenutno jezo in na situacijo okoli sebe.

Če se takšni prizori ponavljajo, se lahko nauči predvsem tega, da prihod človeka ob določenih okoliščinah napoveduje nekaj neprijetnega. Zato je veliko učinkoviteje želeno vedenje učiti in nagrajevati takrat, ko se dogaja, neželeno vedenje pa preprečevati oziroma ugotoviti, zakaj do njega prihaja.

Razgrizeni copati denimo niso vedno znak »porednega psa«. Lahko so posledica dolgčasa, premalo aktivnosti, raziskovanja pri mladem psu, stresa ali preprosto dejstva, da je bil vabljiv predmet na dosegu gobčka.

Naslednjič njegov »krivi pogled« poglejmo nekoliko drugače

Ko nas bo naslednjič ob razgrizenem copatu pričakal pes s povešeno glavo in velikimi očmi, se lahko spomnimo, da morda ne gledamo psa, ki razmišlja: »Vem, da sem naredil nekaj slabega.« Morda gledamo psa, ki zelo dobro bere naš obraz in telo ter nam sporoča: »Vidim, da nekaj ni v redu. Prosim, ne bodi jezen name.«

In prav to je pri vsej zgodbi morda najbolj zanimivo. Ne toliko vprašanje, ali zna pes videti svojo »krivdo«, ampak kako neverjetno dobro zna opazovati nas.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija:  DepositPhotos