Večinoma se o mučenju živali pogovarjamo le, kadar vidimo surovo ravnanje v smislu očitnega nasilja, odsotnosti hrane ali slabih življenjskih pogojev. Na take dražljaje se hitro odzovemo, jih obsojamo in jih prepoznavamo kot nekaj nesprejemljivega.

Precej manj se nas dotaknejo druge oblike mučenja živali, kot sta prekomerno hranjenje in posledična debelost živali, ki prinese marsikatero zdravstveno težavo, predvsem pa občutno zmanjša kakovost življenja. Ne odzivamo se niti na ljudi, ki predvsem pse sprehajajo v mestih po največji možni vročini, ali pa so z njimi fizično aktivni, ko je zunaj visoka vlaga in vročina. Ravno tako se nihče kaj preveč ne razburja nad skrbniki, ki svoje kosmatince vzamejo s sabo na razne dogodke, kjer je ogromno ljudi in igra glasna glasba, čeprav je to za marsikaterega psa povsem preveč motečih dejavnikov.

Vsi obsojamo skrbnike, ki imajo pse na verigah, nihče se ne ukvarja s tistimi, ki jih imajo ljudje celo življenje zaprte v stanovanju, ki opravljajo potrebo na plenične podloge in so jim odvzete vse možnosti naravnega vedenja, tudi boksi, v katerih so psi po osem ur in več, niso ravno humani, ker imajo psi precej malo prostora, in če se česarkoli ustrašijo, ne morejo nikamor pobegniti ali se skriti. Veliko ljudi bokse uporablja, da jim psi ne uničujejo stvari po stanovanju, vendar to pomeni, da niso naslovili stiske, ki jo doživlja pes, ampak so le sebi olajšali življenje. Pes bo toliko časa v stresu, dokler se ne bo vdal v usodo in postal eden tistih »naš je ful priden« psov. Veliko takih zadev se zgodi in dogaja, ker nimamo dovolj znanja o psih in ker jim ne prisluhnemo. Enako je z uporabo raznih zateznih, električnih, bodečih ovratnic, kjer psu ob »neprimernem« vedenju zadamo bolečino in njegovo travmo naslavljamo z nasiljem in s strahom. Vsakdo bi skočil v nebo, če bi nekdo otroka udaril ob njegovem izpadu trme, jeze ali strahu, medtem ko smo pri takem ravnanju z živalmi velikokrat malodušni. Še celo za nekatere pasje šole je uporaba raznih pripomočkov nekaj povsem normalnega, hkrati pa se oglašujejo, kako vse problematične pse spremenijo v ubogljive in prijazne.

Ljudje se vse premalo zavedamo, da problematični psi izvirajo večinoma iz naše nepravilne vzgoje, nepoznavanja pasje govorice, predvsem pa hitrih in preprostih poti do želenega vedenja, čeprav smo večinoma ravno mi krivci, da do neželenih vedenj sploh pride. Nekako razumem, da ljudje debelosti živali ne vidijo kot mučenje, ko pa se marsikomu še vedno ne zdi nič spornega, če se psi prosto sprehajajo naokoli. Morda to res ni mučenje, a s tako skrbjo ogrožaš varnost živali in mimogrede zatravmiraš še kakšnega drugega psa.

Razmišljam, kdaj bomo prišli do te točke, da bomo kot neprimerno ravnanje z živalmi prepoznali tudi vse zgoraj naštete primere. S tem, da se niti nisem dotaknila rejnih živali ali drugih hišnih ljubljenčkov, kot so ribe, ki večinoma živijo v povsem neprimernih pogojih, ali pa glodavci in ptice, te imajo večkrat premajhne bivalne prostore za svoje potrebe. Več kot je dostopnega znanja, manj ljudje raziščejo potrebe živali in manj razmislijo o tem, kaj vse potegne za sabo nakup ali posvojitev. Vse več je oddaj po letu, dveh, petih skupnega bivanja, ker se ljudem ne ljubi prilagajati svojega življenja in je najlažje žival oddati prvemu, ki pride mimo. Smo v času, ko je potrošniška mrzlica nekaj povsem normalnega, kljub temu da smo v zakon zapisali, da so živali čuteča bitja, jih vse bolj obravnavamo kot stvari. Vsaj sodeč po številnih objavah živali, ki iščejo nove domove, in po razlogih, zaradi katerih te živali iščejo nove domove. Ti postajajo vse bolj banalni in kažejo na resno pomanjkanje odgovornosti in empatije. Večkrat preberem, naj ne sodimo ljudi, ker ne poznamo situacij in stisk, ampak še vedno ne morem mimo brezbrižnosti vseh teh oglasov, kjer ljudje komajda objavijo fotografijo živali in napišejo dva ali tri stavke.

Oglasi za živali so vse bolj podobni oglasom za pohištvo in mene resnično skrbi, s kakšno lahkoto ljudje oddajajo živali, s katerimi so bivali določen čas. Razumem, ne morem od vseh pričakovati, da živa bitja dojemajo enako, kot jih sama, ampak resnično pogrešam neki vsesplošni občutek, da so to bitja s čustvi in osebnostjo in da se jih ne moreš znebiti tako enostavno kot neke omare, potem pa mirno spati, ker si rešil svoj »problem«. Skrbi me ta vzorec, ki se pojavlja zdaj že nekaj let in ta splošna otopelost. Na eni strani to, na drugi nenormalno veliko agresije, ko se medijsko izpostavi zgodbe o mučenih živalih. Ko pa je treba podati prijavo za soseda, ki ravno tako muči svoje živali, se pa kar naenkrat ne bi nihče vpletal, ker noče imeti slabih odnosov. Resnično imamo povsem narobe naravnan kompas in je v tem trenutku odnos do živali vse slabši in slabši. Pod objavami zavetišč se oglašajo le tisti ljudje, ki so bili zavrnjeni in na polno pljuvajo po delovanju. Hkrati se nihče od njih nikoli ne vpraša, ali pa morda le niso tako super skrbniki, za kakršne se imajo. Pogrešam samokritiko, pogrešam konkretni razmislek ob nakupih in posvajanju živali, pogrešam sprejemanje nasvetov, čeprav nisi prosil zanje, ker mogoče pa kdo ve kaj več o neki živali kot ti. Pogrešam dojemanje živali kot živih in čutečih bitij in pogrešam uvid ljudi, ki namerno škodijo živalim z neprimerno oskrbo, s kaznovanjem, s tepežem, z ignoriranjem, z neprimerno hrano, z zapiranjem v bokse, ki so velikokrat edini prostor, ki ga živali poznajo.

Takih primerov je neskončno in vedno se ljudje pritožujejo čez inšpekcijo in čez zavetišča in čez društva, hkrati pa skorajda nikoli ne najedajo znancem, sosedom, prijateljem, ki počnejo vse to, kar sem opisala v kolumni. Dokler bo naša zavest na tako nizki ravni, kot je sedaj, in se bo gnev usmerjalo v institucije in ne dejansko na neprimerno ravnanje z živalmi, bomo tukaj, kjer smo. S prepolnimi zavetišči, zatravmiranimi živalmi, preštevilnimi oglasi v stilu »oddam zaradi pomanjkanja časa« in takimi živalmi, ki životarijo pri družinah, posameznikih in so obupali nad celim svetom, ker jih nihče ne vidi in ne sliši. Kdaj se bo vsa ta kalvarija končala in kdaj bomo za svoja dejanja začeli prevzemati odgovornost, da se končno stvari začnejo premikati na bolje za vse tiste, katerih jezika ne poznamo in ga tudi ne razumemo?

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.