"Lubica mala, ne mine dan, da ne mislim nate. Težko verjamem, da te že leto ni. Miss you terribly."

Roman

Slovo

Ajše ni več. Povozil jo je avto. Zgodilo se je v delčku trenutka, tako dokončnem in nepovratnem, da zaskeli telo, ko se vanj naseli ta grozljiva bolečina, ki traja dneve, dolge dneve. In tedne, dolge tedne. Pred teboj leži mrtvo telo in nikoli se ne zbudiš iz morečih sanj. Res se je zgodilo...

Pravzaprav ne slišim zvoka. Le tisti top udarec, ob katerem se mi je zdrznilo srce, potem pa v mojih spominih ostane le še slika, počasen film brez glasu. Saj ni res, saj ni res, mi je švigalo skozi misli, ko sem klečal pred njo na cesti in videl njen zadnji izdih. Videl sem njene oči, kako so postale motne, kot da bi z injekcijo vanje ubrizgnil strup. Ni je več. Ni je več! Zvok se vrne. Kričim, kričim, grozljivo kričim in vpijem, a nič več je ne zbudi. Ni je več ... V solzah opazim, da se je okrog ceste zbralo kup ljudi. Neka ženska me stisne za ramo in me poskuša pomiriti. Ozrem se in reče mi: "Je že dobro. Zdaj je v nebesih ..."

Z avtom sva zavila v majhno vasico na Gorenjskem in na koncu vasi, pri neki kmetiji, sem jo opazil že od daleč. V leglu sta ostali samo še dve psički: bela in rjava. Vzela sva rjavo, Ajšo, čeprav sva se pozneje pogosto spraševala, kaj se je zgodilo z njeno sestro. Malo nama je bilo žal, da nisva vzela kar obeh. Čeprav sva bila trdno odločena, da bo "pes spal v dnevni", sem tretjo noč podlegel njenemu moledujočemu nežnemu joku: od takrat naprej je spala na robu najine postelje v spalnici, med mojimi nogami, dokler se neke noči ni odločila, da ni več mala bebica in da lahko spi v svoji košari. Takrat smo vsi dobili malo več prostora ... že zdavnaj pa smo si veliko prostora drug za drugega naredili v svojih srcih.

Ajša ni postala samo del naju. Postala je del blokovske skupnosti, kjer sva živela. Otroci so jo vzljubili in ona je vzljubila njih. Kadar koli so nas opazili na dvorišču, je pritekel kakšen od njih, vpijoč: "Ajša, Ajša!" Čeprav se jim je zgolj na hitro vlegla na hrbet, da so jo počohali, potem pa takoj pritekla nazaj, češ, mudi se mi na sprehod in gospodarja me čakata, je v tem neznansko uživala. Najraje jo je imel neki fantič, ki je vedno, ko jo je videl, pred njo sedel na tla in jo objel.

A Ajša je imela tudi svoje pasje prijatelje: v nekaj tednih po njenem prihodu sva spoznala kup novih ljudi, lastnikov psov, s katerimi smo potem postali "pasja družba". Ob večerih smo se dobivali na sosednjem travniku: psi so imeli svoje olimpijske igre – neskončno dirkanje sem in tja – mi pa smo prežvekovali dnevne dogodke, si izmenjevali "starševske pasje nasvete" in se po malem hvalili drug pred drugim, kako pridne pse da imamo.

Sčasoma se nismo več dobivali na travniku. Psi so odrasli in otroške pasje razigranosti je bilo konec. Tudi Ajša se je spremenila: postala je gospa. Nič več ji ni bilo mar za "neumne otročarije", le pri teniških žogicah so se ji še zatresle noge in zasvetile oči. Teh sva ji v sedmih letih njenega življenja zmetala na tisoče. Znova in znova in znova. Te igre se ni naveličala nikoli. Niti to zadnje poletje, ki smo ga preživali skupaj: kar naprej sva ji morala metati žogico v morje, ona pa jo je potem reševala, če le ni precenila, da je morje preveč valovito. V teh primerih sva morala žogice, ki sva jih zmetala v morje, rešiti kar sama. Ampak – taka je bila naša ljubezen. Za to ljubico malo bi naredila vse na tem svetu. In ona nama je vse to vračala z največjo hvaležnostjo. Imela je največje pasje srce.

Na poti z morja smo naredili naš prvi selfi. Ko sem pritisnil na sprožilec, nisem vedel, da bo to naša zadnja skupna fotografija ... Držite se tistih, ki jih imate radi. Življenje je krhko.

VIDEO Slovo - KLIK

Vir: Kolumna iz Kraljev ulic, december 2014

Avtor: Roman Kuhar

Foto: osebni arhiv