Pred točno desetimi dnevi, v ponedeljek 1. aprila zjutraj ob 7h, nas je veliko prekmalu zapustila naša Ariel (Arika), moja predraga psička, stara 12 let. Do pred enim mesecem pred smrtjo je bilo z njo vse v redu (bila je izredno vitalna za svoja leta, prav neverjetno), potem pa se je vse skupaj začelo z nekakšnim kašljem in angino. Dobila je injekcijo antibiotika in navodilo, da naj ji dajem med in Timijanov sirup proti kašlju. Po enem tednu, ko je zgledalo, da gre morda malo na bolje, pa se je kar naenkrat pojavilo tisto glavno - kratko/plitvo dihanje in nekakšno hropenje pri izdihu.

Iskreno vam lahko povem, da me je to še veliko bolj zadelo, kot sem si predstavljal (ko sem se kdaj v preteklosti spraševal, kako bi/bom prenesel to, ko bo enkrat Arika umrla). Izgube jasno še zdaleč nisem prebolel in žal se bojim, da je tudi se zelo dolgo ne bom (če sploh kdaj). Mislim, da lahko popolnoma realno rečem, da se počutim, kot bi sem izgubil del sebe in se šele počasi (takorekoč vsak dan ko se zbudim znova), začenjam zavedati, da je ni več, da je nikoli več ne bo in da je za vedno konec nekega obdobja.

Prav tako pa lahko tudi mirno povem, da sem (vsaj trenutno sem v takem apatično-deperesivnem obdobju) izgubil VELIK del volje do življenja na sploh. Ko se se zbudim in vstanem nekaj tako bistvenega manjka, nekaj je tako drugače/narobe, da sem enostavno ujet v črne misli. Drugače povedano, ni stvari na tem svetu, zaradi katere bi "z veseljem vstal v nov dan".

Tadej

Zgodbo in fotografijo za rubriko V SPOMIN nam lahko pošljete na info@pesmojprijatelj.si.