Dobili smo te pred desetimi leti. V času, ko smo še vsi žalovali ob prehitri izgubi našega prejšnjega psa. Bil si njegov polbrat, pa vendar drugačnega značaja. Bil si bolj "žleht". Rad si grizel, vendar smo te tega hitro odvadili (čeprav si si občasno, ko si imel preveč energije, privoščil in pozabil na pravilo "ne grizi"). Z mano si preživel puberteto in me v težkih časih vedno razveselil. Bil si pravi čuvaj. Hiša je bila pod tvojim okriljem varna. Pa tudi jaz sem bila. Na najinih večernih sprehodih me ni bilo nikoli strah, ker sem ob pogledu na tvojo držo vedela, da imaš vse pod kontrolo in da ne boš nobenemu dovolil, da mi stori kaj hudega. Zaradi ljubezni do tebe, je moja odločitev, kaj študirati, bila preprosta. Bila sem sprejeta na Veterinarski fakulteto. Zadnje letom sem ravno zaradi faxa večino časa preživela v Ljubljani in zaradi tega sva preživela le malo trenutkov skupaj.

Čeprav sem vedela, da se bova morala zaradi tvoje starosti in problemov s kolki počasi posloviti, sem vseeno upala, da bova za slovo imela še kakšno leto časa. In potem je prišel današnji dan. Dan, ko si brez slovesa zaspal - za vedno.

Vedi, da te imam rada in te ne bom nikoli pozabila. Obljubim ti, da se bom potrudila in postala najboljša veterinarka!

Anja

Zgodbo in fotografijo za rubriko V SPOMIN nam lahko pošljete na info@pesmojprijatelj.si.