Danes se je od nas poslovil Piko...

Še danes se spomnim dne, ko je tata pripeljal domov po smrti none in smo razmišljali kaj storiti s teboj. Takrat si nas pogledal in vsem si se takoj usedel v srce, odločili smo se da ostaneš z nami. In odločitev je bila pravilna. Vsak spehod s teboj je bilo doživejtje, kolikokrat smo se s teboj odpravili na dolg, dolg srehod in raziskovanje gozda. Ne bom pozabila tvojega veselja ko je zapadel sneg, užival si v gazenju po visokem snegu in mi s teboj. Ne bom pozabila, ko si se enkrat odločil, da namesto domov greš raje za srnami. Mislili smo, da te ne bo več nazaj toda našel si poti in pričakal si nas pred hišnim pragom... Močnejši si bil tudi od strupa modrasa, ki se je nekoč znašel pod tvojo hišico in te pičil, ker mu enostavno nisi pustil, da gre svojo pot...
Tokrat pa je bila bolezen močnejša od tebe.

Pogrešali te bomo Piko, vedno boš v naših srcih.

Počivaj v miru. Nuša