Puhi – tako hitro, kot si prišel k nam, si tudi odšel. Spomnim se te, preden si prišel k meni na toplo..

Bil si majhen in bolan, komaj si gledal. Takrat si še imel eno sestrico ob sebi, a je kar kmalu ni bilo več. Ostal si sam. S sestrično sva ti prinašale hrano, dale škatlico in brisačo, da si bil vsaj malo na toplem, kajti bila je huda zima. Bil si zelo plašen, a počasi nama je uspelo, da sva se te dotaknali. Takrat sva spoznale pravega Puhija – predel si na polno in oboževal si božanje in crkljanje. Zato sem te vzela k sebi. Bil si tako puhast, zaradi česar si dobil ime. Komaj si čakal, da smo ti dali jesti, oboževal si papirčke in žogice. Po nekaj dneh si normalno odprl oči in končno sem lahko videla tvoje oči – bile so modre, polne upanja in sreče. Veterinar je rekel, da boš velik muc, kajti že pri svojih rosnih 4 mesecih si bil zelo velik muc. Bil si pravi mačkonček.

Nekega dne si odšel na balkon, kjer si zelo rad preživljal svoj čas. Vendar tistega dne nisi bil tam, kajti ležal si nekje spodaj pod balkonom. Zlomil naj bi si samo nogo, vendar smo kasneje ugotovili, da si podlegel poškodbam zaradi možganske otekline, ki je nastala. Srce se mi je paralo, čeprav nisi bil dolgo časa pri meni, a si bil dovolj dolgo, da sem se nate pošteno navezala. Nisi si zaslužil tega, kajti bil si poln upanja in sreče, ki si jo prinesel k nam. Bil si pravi borec, saj si se dolgo časa boril za življenje. In bil si premlad za to, kar se ti je zgodilo.

Letos minevajo 4 leta, odkar si nas zapustil. Nikoli ne bom pozabila tebe in tvoje lenobe, kajti vedno mi boš ostal v spominu.

Rada pa bi dodala še tole: če najdete zapuščenega mladička - ne pustite ga tam, pomagajte mu in morda ga boste rešili pred samo smrtjo. Ne dovolite da trpijo.

Adelina

Zgodbo in fotografijo za rubriko V SPOMIN nam lahko pošljete na info@pesmojprijatelj.si.