Dragi prijatelj Rexy!

Bilo je leto 1998, točno 2. februarja, ko se je zgodil čudež. Na svet si prišel TI! Tvoj začetek, tako kot za tvojo mamico, dva bratca in sestrico, na žalost ni bil lep  Na svet si/ste prikobacali na mrzlih in mokrih tleh, bil si/ste bili brezdomčki…. Nekaj ''veseljakov'' se vas je usmililo in so vam postavili začasni dom. To seveda ni bil luksuz stanovanje in ogrevanje, namreč je bila navadna kartonska škatla, nekaj dekc in manjša streha nad glavo… Ni vam bilo prijetno toplo, glede na mesec  v katerem ste bili. Vendar se je zadeva kmalu obrnila na boljše.

Po slabih dveh mesecih se je pa vaše življenje obrnilo na boljše. Neka prijetna gospa iz društva za zaščito živali, vas je odkrila in vam poiskala nove domove.  Razen tebi, ker sem te preko prijateljice odkrila in vzela k sebi... Doma so sicer hoteli čivavo, vendar sem domače prepričala, da zakaj bi kupovali, če pa dobim zastonj kužka in ga rešim ulice... no, zanj sem vseeno ''veseljakom'' plačala 400 tolarjev. In tako se je začela najina zgodba.

Vsak starš, ko otroku dovoli imeti oz. kupi živalco, je v strahu ali bo otrok sploh skrbel zanjo ali ne. No, pri nas tega straha ni bilo, ker si bil že od prve sekunde, ko sem te vzela domov, moj najboljši prijatelj. Tega sem se smrtno resno zavedala in če ne bom zate skrbela, te bodo poslali stran.  Že prvi dan, ko sem te prinesla domov, si mi rešil življenje - spremenil si me…. Takoj sem ugotovila, kaj pomeni biti odgovoren in skrben…  Vse sva počela skupaj, od rolanja, kolesarjenja, do gledanja televizije na kavču, postelji,… Bila sva nerazdružljivi par. Seveda sva se kdaj tudi grdo pogledala in skregala, ampak saj se prijatelji tudi kdaj skregajo….. Skratka, bil si moje sonce v tem pretežno oblačnem življenju.

Ko si odraščal, si imel kar nekaj zdravstvenih težav. Pri 6 letih si tudi zato na eno uho uglošel... vendar si vseeno pomagal vzgajati sosedove kužke (socializacija), naučil si jih pa tudi bedarije, kot so izkopavanje kamnov in glodanje palic.

Si bil pa tudi njihov veliki brat, kateri jih je vedno branil pred drugimi kužki…. Leta so minevala in v naši ulici so tvoji prijatelji počasi odhajali v pasja nebesa, ti pa si kar ostajal z mano in žalostno spremljal njihove odhode. Kmalu za tem, si postal >>legenda naše ulice<< ... bil si najstarejši in še vedno zelo aktiven. Po 10. letu so se pa začele hujše zdravstvene težave kot so voda v pljučih, nepravilen ritem srčka,… kmalu zatem sta ti začeli odpovedovati  ledvici, pojavili so se ti tumorji, povesilo se ti je črevo, imel si težave z želodčno kislino, tudi veliko si bruhal…  Mene je bolelo srce ko sem te opazovala...  tudi finančno sem te že težko vzdrževala, ampak to sem ti bila dolžna! Ker z dnem, ko sem te domov vzela, sem ti obljubila, da bom zate skrbela ne glede na vse in do konca tvojega življenja! In ni mi žal nobenega evra ki sem ga ''zapravila'' zate, tvoje potrebe! Ti se pa v zameno za to nisi predal! Dokazal si veterinarjem in meni, da hočeš živeti in da nekaj tabletk na dan zate ni noben problem. Težo si obdržal, imel si apetit boljši kot pa v mladih letih, energije v očeh pa je bilo za izvoz...  IMEL SI VOLJO DO ŽIVLJENJA ... zato nisem obupala nad tabo, poslušala/opazovala sem, kaj ti paše (šport, hrana,…) in temu sva prilagodila tvoj življenjski stil. Tudi Šmarno goro sva letos še osvojila, šel si počasi, vendar si prišel na vrh.

Ti si bil prijatelj v pravem pomenu… bil si vedno ob meni ko sem potrebovala prijatelja, oporo ali pa celo pogovor... vesela sem da si bil dobrih 17 let del mojega življenja... Nikoli ne bom pozabila tega!

Danes si me pa zapustil S tabo je umrl velik del mojega srca... vedela sem da bo ta dan prišel, vendar tega še nekako nisem pričakovala... sem pa vesela, da si samo lepo zaspal, s polnim trebuščkom dobrot, ki si jih na svoj zadnji večer pridno ''fehtal''... Res mi je težko, ko sem doma v popolni tišini, tvojih dekc in žogic ni več, ob katere sem se dnevno spotikala…. Ni več tvojega dreganja s smrčkom ko si kaj hotel, ni več tvojega sprehajanja po stanovanju in raziskovanja…  Dojela sem… Moj najboljši prijatelj me je zapustil...  take žalosti in praznine še nisem začutila...  Nekateri mi pravijo: ''pa kaj tako jokanje in žalost? Saj je samo pes!'' Ne ni samo pes! Je živo bitje, ki je bolj razumno kot človek! Ne pozna sovraštva, hinavščine, prevzetnosti, laži…. Izkazuje samo iskreno ljubezen in spoštovanje, kar pa  večina ljudi sploh ne zna! Pes ni samo pes, je prijatelj in družinski član! Je nekdo, za katerega smo odgovorni do konca življenja!

Torej… naša naloga je, poskrbeti za vse naše prijateljčke, ker smo jim to dolžni in si to zaslužijo!

No Dragi prijatelj…

Rada bi se ti zahvalila za vse kar si mi dal in pokazal v življenju…  Upam da se imaš lepo v pasjih nebesih in da si se našel s starimi prijatelji , s katerimi izkopavaš kamne in brezskrbno tečeš… Za vedno boš v mojem srčku. Nasvidenje moj junak/borec

Rosana