Verjetno je še vedno kdo mnenja, da so vsi zavetiški psi tako ali drugače globoko zatravmirani od slabih izkušenj in samega zavetiškega življenja ter neprilagojeni za normalno družinsko življenje. V resnici se mnogo zavetiškim psom pravzaprav ni zgodilo nič dramatično travmatičnega, kar bi jih zaznamovalo za vse nadaljnje življenje. Večina psov, ki se znajde v zavetišču, je imela le smolo. Razlogi, da so pristali v zavetišču, so lahko tudi selitev, ločitev, bolezen v družini in podobno, tak kuža je pripravljen postati hišni ljubljenec novi družini brez kakih posebnih priprav.

Včasih se kdo raziskovanja preteklih pasjih travm loti povsem praktično, ogledanega zavetiškega psa preizkusi tako, da sunkovito zamahne z roko in v primeru, da se pes zdrzne, modro ugotovi, da je psa nekdo zlorabljal. Zanimivo bi bilo enak preizkus narediti tudi na tem človeku, seveda z nekom, ki je trikrat večji, da bodo pogoji približno enaki. V resnici veliko psov (pa ne samo zavetiških) ni bilo ustrezno socializiranih v mladosti in zato kažejo takšna in drugačna neželena vedenja – kažejo plahost ali reaktivno vedenje do manjših otrok, do vozil, drugih psov, moških, nenavadno oblečenih ljudi ... Ne moremo zanemariti pomena primerne zgodnje socializacije, a to nikakor ne pomeni, da je tak pes zaznamovan za vedno in da mu ni pomoči. S potrpežljivim in sistematičnim delom lahko tako pomanjkljivo socializacijo v veliki meri nadoknadimo, psu pomagamo spoznati, da smo mu v oporo, da mu te stvari ne predstavljajo grožnje in mu pomagamo, da postane ob srečanju s preteklimi stresorji sproščen.  

Kar se pa tiče prilagajanja psa našim željam in življenjskemu stilu – v prvi vrsti je pomembno, da prisluhnemo osebju zavetišča, ki pozna svoje pse in nam lahko svetuje pri izbiri psa, ki se bo v osnovi čim bolje vključil v naš dom in življenje. Odločajmo se s srcem, pa tudi z razumom. Če imamo doma dva majhna otroka in bolehno mamo, se odpovejmo razposajenemu velikanu, ki z vso ljubeznijo podira zavetiško osebje po tleh in izkazuje naklonjenost tako, da v svoj velikanski gobec prime roko do komolca in jo nežno prežvekuje. Pustimo si svetovati in se bolj kot na videz ozirajmo na značajske lastnosti in vedenje psa, ki nas zanima. S tem si zagotovimo čim boljše možno izhodišče za prijetno sobivanje z novim psom. Psi so prilagodljivi in po naravi radi ustrežejo človeku. Odrasli psi celo hitreje sprejmejo novo rutino kot mladički, največkrat nimajo težav s sobno čistočo, pa nič manj sposobni se niso navezati na novega človeka. Prav zaradi svoje prilagodljivosti,  pripravljenosti sprejeti človeka in se truditi ustreči so psi postali tako uspešni spremljevalci ljudi. Z nekaj potrpljenja, časa, nežnosti in truda lahko kuža iz zavetišča postane naš najboljši prijatelj in spremljevalec, le priložnost mu moramo dati.

Urška Medvedšek

Fotografija: Dreamstime