VELIKI INTERVJU: Marko Oman, Zavetišče Ljubljana
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana je največje zavetišče v državi in je bilo ustanovljeno 4. oktobra 2002, na svetovni dan živali. Ustanovila ga je Mestna občina Ljubljana za lastne potrebe oskrbe zapuščenih živali. Letno tu začasno zatočišče najde okrog 2.500 živali živali, največkrat gre za zapuščene mačke, število zapuščenih psov pa se manjša. V skoraj 15 letih delovanja so v ljubljanskem zavetišču oskrbeli že skoraj 30.000 zapuščenih živali.
Pogovarjali smo se z Markom Omanom, ki je v ljubljanskem zavetišču že deseto leto. Sicer doktor veterinarske medicine je prvi dve leti v zavetišču delal kot veterinar, nato je postal njegov vodja.
Taka funkcija zahteva veliko dela tudi z ljudmi: »Sodelujemo z zakonodajalci, z veterinarsko upravo, policijo, občino, kot lastnico zavetišča in veterinarsko fakulteto,« pravi Oman. Delo v zavetišču torej ni le nameščanje in oddajanje živali, je veliko več kot to.
»Dejstvo je, da moramo veliko ozaveščati, če želimo, da javnost sodeluje z nami. Ozaveščanje je skoraj tako pomembno, kot zagotavljanje oskrbe živali. Z javnostjo komuniciramo preko socialnih omrežij in spletne strani, letno zabeležimo preko 14.000 klicev, vsaj 7.000 elektronskih sporočil in temu delu, torej komuniciranju z javnostjo, posvečamo veliko pozornosti,« dodaja.
V zavetišču imate približno 20 rednih sprehajalcev, vsak od njih opravi približno 150 ur dela na leto. Glede sprehajanja je sicer zaslediti deljena mnenja. Nekatera zavetišča dopuščajo sprehajanje psov naključnim obiskovalcem, pri vas sprehajalci opravljajo posebne tečaje. V oči mi je padel vaš citat »sprehajanje psov ni samo sprehod na vrvici«…
Drži, sprehod ni samo sprehod in ni samo hoja na vrvici, je veliko več. To je čas, ki ga pes iz zavetišča preživi s svojim vodnikom. To je čas, ki njemu pomeni največjo popestritev v času bivanja v zavetišču. Zelo je pomembno, da pes v tem času dobi čim več. Res je, pes absolutno potrebuje fizično aktivnost, hkrati pa tudi miselno zaposlitev in utrjevanje vezi med človekom in psom. Na nek način socializacijo, torej.
Zavetišče je svoja vrata odprlo prav na svetovni dan živali. In vsako leto točno na tisti dan pripravljate v zavetišču poseben dan odprtih vrat, kjer prisotni še podrobneje spoznajo vaše delo…
Drži, ta dan je že zelo dobro sprejet. In vedno ga pripravimo prav na 4. oktober, ne glede na to, ali pride med tednom ali čez vikend. Čez teden pride zaradi službenih obveznosti sicer manj ljudi, po drugi strani pa nas takrat obiščejo posebne organizirane skupine, ki ob sobotah ne morejo. Nazadnje so nas tako obiskale skupina iz ene šole, dveh vrtcev in osebe s posebnimi potrebami.
Kako se soočate s primeri mučenja živali? Predvidevam, da v vaše zavetišče sprejmete tudi kako žival, ki je živela v neustreznih pogojih?
Taki primeri so pogosti. Na srečo pa jih ni toliko, kot jih je kje drugje. Je pa res, da je vse več psov odvzetih ali predanih v zavetišče zaradi neobvladovanja neželenega vedenja psa. Pogosto ljudje sploh ne čakajo, da pride do situacije, ko bi inšpektor psa odvzel in se sami odločijo, da žival predajo v zavetišče. V zadnjem času sprejmemo v zavetišče veliko psov, ki imajo bodisi zdravstvene ali vedenjske težave.
Pripeljejo ljudje v zavetišče tudi živali, za katere ne morejo več skrbeti iz finančnih razlogov?
Ob začetku krize, to je bilo nekje leta 2009 in 2010, je bilo ogromno primerov psov, ki so bili predani v zavetišče, ker so se skrbniki selili iz hiš v stanovanja, kjer jim ni bilo dovoljeno imeti psa. Bilo je tudi veliko selitev v tujino. Tega je sedaj manj. Se pa pogosto dogaja, da ljudje predajo v zavetišče bolne in starejše pse, saj nimajo denarja za zdravljenje. Včasih je bilo tako, da so ljudje bolne pse peljali na evtanazijo in si omislili novega psa. Zdaj vemo, da veterinar psa, ki ga je možno pozdraviti, ne evtanazira kar tako in v takih primerih ljudje psa pripeljejo v zavetišče.
Z našim portalom že drugo leto sodelujete v akciji Starčki so zakon. Tako skušamo starejšim, težje udomljivim psom poiskati primerne skrbnike. Ampak, zakaj je starejšim psom toliko težje najti novega skrbnika?
Pravzaprav so starčki pretežna populacija v našem zavetišču. Mladiče uspemo oddati v nekaj tednih, običajno takoj, ko so na voljo za oddajo. Ostajajo nam pretežno starejši psi, v prvi vrsti zaradi zdravstvenih težav. Imajo bodisi kronične težave, bodisi kakšne spremembe, ki povzročajo mnoge omejitve. Po drugi strani pa so nekateri še vedno mnenja, da starega psa ni mogoče ničesar naučiti. V resnici to ne drži, je pa res, da starejši pes potrebuje več časa in več potrpežljivosti, da bi se česa naučil. Naučijo se pa starčki seveda marsičesa. Imajo pa težavo, sploh če slabše vidijo ali slišijo, saj se težje navajajo na novo okolje. Posvojitelji morajo biti vsekakor bolj potrpežljivi. Žal je malo kandidatov, ki so tako vztrajni.
Dotakniva se še malce mačk. Iz vašega poročila je razvidno, da je bilo v enem letu sprejetih 1309 muc. To je veliko število. Gre za odvržene mačke, mladiče?
Gre za vse mačke. Tako za prostoživeče, kot za zapuščene mačke. Prostoživeče muce steriliziramo, kastriramo in jih vračamo nazaj v okolje. Pri zapuščenih pa gre v 90 % za nezaželene mačje mladiče, ki jih primerno oskrbimo in oddamo novim skrbnikom. Zadnje čase beležimo vse več lastniških mačk, katerih lastniki bodisi umrejo ali zbolijo. To so mačke, ki so ves čas živele v stanovanju in jih ni mogoče spustiti na ulico, ker se v takem okolju ne bi znašle. To so muce s posebnim vedenjem in potrebujejo veliko več dela in vložene energije, saj jih je potrebno prilagajati na novo okolje. Za mačke je namreč znano, da so izrazito teritorialne, vsaka sprememba okolja je zadnje velik stres in potrebujejo dolgo obdobje prilagajanja.
Pred časom je v javnosti zelo odmeval odlok, po katerem v Ljubljani ni dovoljeno hraniti prostoživečih živali. Tudi prostoživečih muc ne. Kakšno je vaše stališče do tega problema?
To vprašanje hranjenja prostoživečih muc sem izpostavil na eni delavnici, kjer so bili prisotni mnogi strokovnjaki na tem področju. Moje mnenje je podobno njihovemu. Hranjenje prostoživečih muc ni nujno. Veliko bolj pomembna je sterilizacija in kastracija, posledično preprečevanje neželenih mladičev. V Ljubljani živi med 8.000 in 10.000 prostoživečih mačk. Večino lokacij imamo pod kontrolo, oskrbeli, sterilizirali in kastrirali smo več kot 10.000 prostoživečk. Kar zadeva hranjenje teh muc. Moje mnenje je, da samo hranjenje škodi populaciji, saj se na ta način izboljšuje pogoje v okolju. Če se teh muc ne sterilizira in kastrira se te mačke močno namnožijo. S tem se potem močno poveča širjenje nevarnih bolezni, mačje kuge, mačjega aidsa, levkoze. Obstajajo tudi študije, v katerih so ugotovili, da je mačja kuga na določenem otoku, kjer je prej ni bilo, zreducirala populacijo mačk v petih letih za 80 %.
Če potegnem črto, vse to pomeni, da preveč dobri pogoji za mačke lahko pomenijo njihov konec. Vselej je potrebno biti razumen, realen in se prilagajati individualni situaciji. Verjamem, da tiste mačke, ki so bile že od majhnega hranjene izključno s strani hraniteljev, bi naenkrat težko preživele brez, vsaj začasnega hranjenja. Zelo pomembno je, da če se že izvaja hranjenje, da se to počne pod primernim režimom, da se preprečuje razširjanje bolezni in se seveda zagotavlja posega sterilizacije in kastracije. Žal se v Ljubljani pogosto srečujemo s primeri, kjer osebe hranijo mačke, si jih prisvojijo na tak način, ko želimo muce odloviti, da bi jih sterilizirali in kastrirali, te osebe ne sodelujejo. Na ta način prihaja, kot sem omenil, do številnih bolezni.
Veliko se razpravlja o Zakonu o zaščiti živali. Kakšna je po vašem mnenju naša zakonodaja na tem področju?
Ko se je leta 2013 pripravljala sprememba smo sodelovali tudi mi. Žal vsi naši predlogi niso bili upoštevani. A naše izhodišče je bilo: naj bo zakon tak, da ga bo mogoče izvajati. Zakon je dober. Če pogledamo, s kakšnimi težavami se soočajo drugje po svetu, lahko rečem, da imamo odličen zakon. Prepričan sem, da bi bilo potrebno najprej to, kar že imamo napisano izvajati in tudi nadzirati, če se zakon dejansko izvaja. Šele nato bomo pripravljeni na naslednji korak.
Je Ljubljana živalim prijazno mesto?
Mislim, da ja. Veliko je še odprtih možnosti, želeli bi si več parkov, ki bi bili namenjeni psom. Tudi sama kultura vodnikov psov se izboljšuje… Ljubljana je nenazadnje zelena prestolnica Evrope. To pomeni, da lahko skrbniki psov izkoristijo veliko zelenih površin za sprehod s svojimi psi. Ob tem pa je nujno, da skrbniki za njimi tudi pospravijo. Ljubljana ima veliko košev za pasje iztrebke, mogoče bi jih lahko bilo še nekaj več.
Po drugi strani pa bi si želel več izobraževanja javnosti. Denimo, kako se vesti, ko smo v bližini psa, pa o tem, da ni pes vreča bolh ampak prijeten družabnik, nepogrešljiv član družine za marsikoga.
Mesto Ljubljana omogoča res veliko dejavnosti, možnosti je ogromno. Veliko se dela na izobraževanju, a bi se dalo na tem področju narediti še veliko več. Predvsem na izobraževanju otrok. To je ključno, to je pomembno za prihodnost.
Imate veliko število podpornikov. Kako vse vam pomagajo in kako vam lahko pomagajo tudi drugi naši bralci?
Žal se donacije iz leta v leto zmanjšujejo. Kaj naj rečem, kriza je naredila svoje. Dejstvo je, da je ena od stvari, ki nikogar ne stane nič ta, da namenijo delež dohodnine, bodisi nam, bodisi kateremu drugemu društvu za zaščito živali. To je denar, ki ga davčna uprava nameni tisti organizaciji, kateri vsak davkoplačevalec želi, da gre.
Zavetišču se sicer lahko daruje vse, kar lahko pride živalim prav. Veseli smo predvsem rjuh, brisač, pa tudi igrač… Na srečo dobimo dovolj donacij hrane, a tudi te ni nikoli preveč. Podpornike sicer prosimo predvsem za mačjo hrano in hrano za mačje mladiče.
Izvajamo pa tudi določene programe, ki potrebujejo finančno podporo, zato smo veseli tudi kakšnega finančnega prispevka, po zmožnostih seveda.
Pogovor: Mitja Čehovin
Foto: Blaž Košak
Podobni prispevki
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.