Ko nastopi trenutek slovesa, bi si vsi želeli, da bi bil čim bolj nežen. A ko govorimo o živalih, naših zvestih spremljevalcih, ki nas spremljajo dolga leta, je ta trenutek še posebej težak. Ena najtežjih odločitev, s katero se sreča vsak skrbnik, je prav gotovo odločitev o evtanaziji.

Tudi Zora Kučuković, dr. vet. med. iz Veterine Zamba, priznava, da je bila to ena izmed tistih stvari, ki jih je nekoč izključila iz svojega poklica. "V času svojega študija sem si obljubila, da je to tista ena stvar, ki je nikoli ne bom opravila. Vendar sem s pričetkom opravljanja svojega poklica spremenila svoje mnenje," pove iskreno.

Veterina danes zmore veliko več kot nekoč. Zdravimo bolezni, ki so bile še pred leti smrtne, pomagamo živalim preživeti dolga leta s kroničnimi boleznimi. Toda kljub vsemu napredku pride čas, ko zdravljenje ne pomaga več in žival začne trpeti. Takrat se lastniki znajdemo pred najtežjo preizkušnjo – odločiti se moramo za slovo.

»Tudi veterinarji s cmokom v grlu izgovorimo in predlagamo evtanazijo,« pojasnjuje veterinarka. »S časom pridobimo izkušnje, ki nam pomagajo pri kritični presoji, kdaj je pravi čas za to odločitev. Za nas je vsaka evtanazija težka, vendar je v dobri komunikaciji in sodelovanju z lastnikom končni občutek – mir.«

Dotakljiv je tudi njen opis gospe Marije, skrbnice treh čivav. »Nedolgo nazaj je prišel čas, da se poslovi od svoje 19-letne psičke. Pripeljala jo je k nam, povsem umirjena. Ves čas jo je božala in se brez kakršnekoli teže v glasu pogovarjala z njo. Ko je bilo vsega konec, pa se je razjokala. Povedala nam je, da se je že nekaj časa pripravljala na to in si obljubila, da bo močna in umirjena za svojo prijateljico, ki je bila v času slovesa povsem mirna in zadovoljna. Psička ni čutila stresa, ni čutila groze.«

Ta zgled nam pokaže, kako pomembno je, da smo ob njih – in da znamo v tem zadnjem trenutku zbrati moči za svojega psa ali mačko. Živali se močno odzivajo na naša čustva. Če čutijo paniko, strah, žalost, jih to lahko še dodatno vznemiri. Če pa jih pospremimo umirjeno, z ljubeznijo, bodo slovo doživele kot še en skupni trenutek varnosti.

»Pri nas je to zaenkrat za ljudi še nedostopno, pa bi si marsikdo želel prekiniti bolečine. Nam veterinarjem se je po drugi strani zelo težko soočiti z lastniki, ki se mnogo prehitro odločijo za evtanazijo. Starost, kronična bolezen, nevzgojenost, finance ... To nikakor niso razlogi za evtanazijo.«

Pomembno je, da se z veterinarjem odkrito pogovorimo. Nič ni narobe, če si ne znamo odgovoriti, kdaj je tisti pravi čas. Pomagajo lahko izkušnje, klinične ocene in predvsem iskren odnos do živali. Evtanazija ne pomeni, da se odpovemo – pomeni, da smo dovolj pogumni, da poskrbimo, da naš prijatelj ne trpi.

Veterinarka zaključi z mislijo, ki bi si jo moral zapomniti vsak skrbnik: »Do tega trenutka bodite ob svoji živalci ter bodite močni in umirjeni zanjo. Tako bo tudi njeno slovo umirjeno, v ljubečem objemu človeka, ki ga imajo najraje na svetu.«

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime