Ko zagledamo zapuščenega psa ob cesti, se v nas nekaj premakne. Ko vidimo mačko, ki išče zavetje pred mrazom, začutimo potrebo, da ji pomagamo. Ko na družbenih omrežjih zagledamo posnetek poškodovanega mladiča, se ustavimo, ga pogledamo in pogosto začutimo žalost, jezo ali nemoč. Za nekatere živali se borimo, jih rešujemo, zanje zbiramo denar in jim iščemo domove.

Toda kaj se zgodi, ko žival ni ljubka? Ko nima velikih oči, mehke dlake in obraza, v katerem zlahka prepoznamo čustva? Kaj začutimo ob poškodovani podgani, kači, vrani, pajku ali žuželki? In še bolj neprijetno vprašanje: Zakaj nas nekatera življenja ganejo veliko bolj kot druga?

Naš odnos do živali je pogosto zelo povezan z njihovim videzom. Živali, ki so nam ljubke, podobne ali jih razumemo kot ljubljenčke, lažje sprejmemo v svoj svet. Psi in mačke so za mnoge od nas družinski člani. Z njimi živimo, jih poznamo, razumemo njihove navade in njihove načine izražanja. Ko nas pogledajo, v njihovih očeh prepoznamo nekaj, kar razumemo kot ljubezen, strah, žalost ali veselje.

Toda čustev drugih živali pogosto ne prepoznamo tako zlahka. Prašiča lahko vidimo kot kosilo, čeprav je radovedna, družabna in čuteča žival. Kokoš pogosto vidimo kot del proizvodnje hrane, ne kot posamezno bitje z lastnimi potrebami. Riba je za marsikoga le nekaj, kar plava v vodi, čeprav tudi ona zaznava okolje okoli sebe. Pajek je pogosto razlog za kričanje in bežanje iz prostora, medtem ko nas lahko metulj očara.

Zakaj? Veliko tega je povezano z našimi izkušnjami, kulturo in tem, česar smo se naučili. Že kot otroci dobimo določene predstave o tem, katere živali so »nadležne«. Naučimo se, da je pes prijatelj, krava vir mleka, prašič hrana, miš škodljivec, čebela opraševalec, volk nevarnost. Živali tako pogosto ne vidimo več kot posameznika, ampak skozi vlogo, ki smo mu jo določili.

In prav tukaj se začne zanimiv razmislek o sočutju. Sočutje je veliko lažje, kadar se lahko z nekom poistovetimo. Ko v njem prepoznamo nekaj svojega. Zato nas prizadene pogled na psa, ki čaka v zavetišču. V njegovem čakanju lahko prepoznamo osamljenost. V njegovem pogledu iščemo upanje. Predstavljamo si, kako bi bilo, če bi bil to naš pes.

Toda žival ni nič manj vredna zato, ker se z njo težje poistovetimo. Ni treba, da razumemo njeno vedenje, da bi spoštovali njeno življenje. Ni treba, da jo želimo pobožati, da bi ji želeli dobro. Ni nam treba imeti radi vseh živali, da bi razumeli, da si zaslužijo dostojanstvo. To je pomembna razlika.

Lahko nas je strah kač. Lahko ne maramo pajkov. Lahko nam podgane povzročajo nelagodje. In vendar lahko sprejmemo, da imajo tudi ta bitja svoje mesto v svetu. Strah in spoštovanje lahko obstajata hkrati. Ni nam treba spremeniti svojih občutkov čez noč. Lahko pa spremenimo svoje ravnanje. Morda je prav to ena najpomembnejših oblik sočutja, da ne zaščitimo samo tistega, kar nam je všeč.

Če pomagamo samo živalim, ki so nam ljubke, je naše sočutje omejeno z našim okusom. Če pomagamo samo tistim, ki so nam koristne, postane njihova vrednost odvisna od tega, kaj lahko naredijo za nas. Toda življenje samo po sebi ni nagrada, ki si jo mora nekdo zaslužiti.

Pomislimo tudi na živali, ki jih srečujemo vsak dan, pa jih skoraj nikoli zares ne opazimo. Ptica na strehi. Jež ob robu ceste. Žaba na mokrem asfaltu. Čebela, ki išče cvet. Vrana, ki opazuje dogajanje okoli sebe. Majhna žival, ki jo zlahka pohodimo, ne da bi sploh opazili, da je bila tam. Njihova življenja so za nas majhna. Za njih pa niso. Za vsako žival je njeno življenje njen celoten svet. Ima prostor, ki ga pozna. Ima potrebe. Išče hrano, zavetje in varnost. Izogiba se nevarnosti. Po svoje doživlja okolje, v katerem živi. In čeprav tega ne more povedati v jeziku, ki bi ga razumeli, to še ne pomeni, da ne doživlja sveta. Morda bi morali zato nekoliko spremeniti vprašanje. Namesto »Ali imam to žival rad?« bi se lahko vprašali: »Ali lahko spoštujem njeno življenje?« To je veliko širše vprašanje.

Ni nujno, da bomo nekoč vzljubili vse živali. Ni treba, da postanejo kače naše najljubše živali ali da bomo nenadoma želeli imeti podgano za hišnega ljubljenčka. Pomembno je nekaj drugega; da naša nenaklonjenost ne postane opravičilo za krutost. Ko živalim odvzamemo etikete »ljubka«, »grda«, »nevarna«, »koristna« ali »nadležna«, jih lahko začnemo gledati drugače. Kot živa bitja, ki niso tukaj samo zaradi nas. In morda je to tudi pomemben korak pri našem odnosu do narave.

Narava ni zbirka bitij, ki smo jih razdelili na tista, ki jih želimo ob sebi, in tista, ki bi jih najraje odstranili. Je zapletena mreža življenja, v kateri ima vsako bitje svojo vlogo. Nekatera so nam blizu, druga daleč. Nekatera razumemo, druga težko. Nekatera občudujemo, drugih se bojimo. Toda vsa obstajajo v istem svetu.

Zato morda prava preizkušnja našega sočutja ni vprašanje, kako zelo imamo radi živali, ki jih že poznamo in imamo radi. Prava preizkušnja je, kako ravnamo s tistimi, ki jih ne razumemo. Ali lahko pogledamo dlje od svojega strahu, navad in predsodkov? Ali lahko priznamo vrednost življenju, ki nam ni podobno? In ali lahko sprejmemo, da ni treba, da je neko bitje lepo po naših merilih, koristno za naše potrebe ali podobno našemu hišnemu ljubljenčku, da bi si zaslužilo naše spoštovanje?

Morda se resnična empatija začne prav tam. Tam, kjer nam ni najlažje čutiti. Tam, kjer ne vidimo takoj lepote. Tam, kjer ne prepoznamo sebe. Kajti svet ne potrebuje več sočutja samo do živali, ki jih imamo radi. Potrebuje več sočutja tudi do tistih, ki jih še nismo pripravljeni razumeti. In mogoče je prvi korak preprosto ta, da se ustavimo. Pogledamo. In si priznamo, da je tudi to življenje.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime